Vprašanje

Zdi se mi, da imajo nekateri ljudje v moji bližini rigidne meje, počutijo se ogrožene, jaz pa to percepiram kot pomanjkanje čustvene kvalitete. Niso čustveno odprti, temveč zaprti v svoje mentalne svetove, da ne rečem egoizme. Mene oz. mojo osebo, ki imam velik čustveni naboj, doživljajo kot invazivno.

Zdaj sem prišla do točke, ko sem si rekla, da mi s takšnimi ljudmi pač ni za biti, čeprav jih imam v renici rada in vem, da imajo svoje kvalitete in so mi dragi.

Jaz ne dobim čustvene podpore, počutim se izpraznjeno in izrinjeno. Po druženju z njimi sem zelo žalostna in prizadeta, oni pa čutijo, kot da posegam v njihove osebne meje.

Kaj menite vi?

Odgovor:

Spoštovani.

Vaše vprašanje odpira pomembno področje psiholoških meja v  odnosih. Kot vsaka druga meja, tudi meje v naših odnosih predstavljajo oz. zamejujejo naš psihološko energijski  prostor  od prostora drugega človeka. Čeprav so meje v odnosih nevidne, pa se jih lahko zelo zavemo, še zlasti, ko jih kdo prestopa; recimo nam vsiljuje mnenje, govori, kaj bi za nas bilo najbolje, čeprav ga za nasvet sploh nismo prosili in podobno.

Pišete, da se vaši bližnji čutijo ogrožene ob vas oz.  ob vaših ravnanjih. To lahko govori o tem, da ste vi tisti, ki preveč posegate v njihov prostor, četudi mislite, da imate za to dober razlog oz. motiv.  Veliko slabega  je že bilo storjeno z dobrim namenom   Razmislite o tem. Četudi je res, kar pravite, da so vaši bližnji oz. prijatelji zaprti v svoj mentalni svet pa naj vas spomnim, da imajo do tega tudi pravico. Na vas je,  da to spoštujete. Imam vtis, da so se vaši bližnji malo zaščitili (to je lahko tudi podzavestno) pred vašim “čustvenim nabojem” kot pravite. Verjamem, da ste odprta, čustvena oseba, ki ne želi nič slabega. A v tej čustveni impulzivnosti je lahko malo premalo empatije in kanček preveč agresije. Empatija nam daje uvid v počutje drugega in s pomočjo nje lahko “beremo” čustveno in mentalno stanje drugega človeka, ter svoje ravnanje prilagajamo njegovmu stanju in seveda svojemu. Ljudje, ki empatije niso razvili, pa pogosto spregledajo, da prestopajo meje. Posledica je, da sčasoma pri  ljudeh naletijo na hlad, nerazumevanje ali celo odboj.
Vsi pridemo kdaj do spoznanja, da drugih ljudi ne moremo spreminjat. Lahko pa spreminjamo sebe. Poglejte k sebi oz. vase. Morda boste hitro uvideli, da se skriva v vaših čustvih  tudi nekaj občutka žrtve  (drugi me ne sprejemajo). Raziščite, zakaj se v resnici počutite razočarani. Je to res zaradi drugih ljudi? Kako pa doživljate sebe, globlje,  za vso čustveno odprtostjo in enegičnostjo, ki jo izražate? Kje ste sami sebe razočarali? Je v ozadju tudi nekaj “sence”, tistega, kar pri sebi ne vidimo, jezi in moti pa nas pri drugih. Recimo, prepričanje v svoj prav. Ali ni to tudi vaša značilnost?

Sami boste našli odgovore, če jih boste iskali. In prav to raziskovanje vam bo pomagalo razviti empatijo, ki najboljši vodnik v svetu medsebojnih odnosov.

Še nekaj namigov, kako naprej.

V odnosih več poslušajte in manj govorite.
Preverite, če ste pravilno razumeli sporočila oz. besede drugih.
V komunkaciji izhajajte iz svojih izkušenj, jih ne posplošujte ali avtomatično označujte kot edino pravilne.
Uvedite v svoje življenje kakšno metodo, vadbo, ki vas bo globlje umirjala in harmonizirala, povezala telo in duha. To bo vašo  odprto čusveno naravo senzibiliziralo, stabiliziralo in zmanjšalo potrebo po tem, da vas drugi razumejo in sprejemajo. Predvsem zato, ker boste globlje sprejeli sami sebe. In potem boste mmorda presenečeni, da vas sprejemajo tudi drugi.
Bližnjim dajte čutiti, da jih imate radi in jih spoštujete, četudi se z njimi v vsem ne strinjate.

Želim vam uspešno gradnjo odnosov in veliko veselja v življenju.

Renata

Za komentiranje prispevka se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa se najprej registrirajte.

Komentarjev: 0