17 Marec 2011
»Zdaj je čas, da poslušamo razum, ki nas edini lahko reši,« sem bolj mimogrede ujela besede, ki so prihajale s TV ekrana. Ne vem, ali je akter dnevne politike, ki jih je izrekel, želel prepričati sebe ali nas gledalce, a stavek je še enkrat ponovil in ga podprl z odločno govorico telesa. Besede so se nanašale na iskanje izhodov iz finančnih zadreg države in državljanov.
Ob preklopu na drug kanal se pojavijo tragični posnetki z Japonske, ki se sooča s katastrofo, naraščajočim strahom, jezo in nezaupanjem. Komentator v studiu je ob prispevku izrazil začudenje nad nerazumnostjo gradnje jedrskih elektrarn na potresno in vulkansko tako nevarnih območjih. Pa smo spet pri razumu. Težko se pustim prepričati, da odločitvam za gradnjo jedrskih elektrarn na Japonskem ni botroval razum. Seveda pa je vprašanje, katerim »korenčkom« je razum sledil pri teh in mnogih drugih odločitvah, ki jih že ali jih bomo v prihodnosti morda obžalovali. Žal se ti »korenčki« pogosto imenujejo pohlep, dobiček, kapital, gospodarska in politična nadvlada, tehnološki napredek za vsako ceno, izkoriščanje ljudi in narave ...
Prav zaradi takšnih razumskih odločitev posameznikov, skupin, lobijev, politikov, mogočnežev in različnih omrežij iz ozadja danes živimo v svetu, v kakršnem po svobodni izbiri mnogi ne bi želeli živeti. Kaže, da smo razum postavili na piedestal, pri tem pa spregledali njegove omejitve in pasti, za kar kot civilizacija že plačujemo visok račun. Ena teh šibkosti razuma je v njegovem doživljanju ločenosti. Čutimo in živimo ločenost od drugih bitij. Smo vsak svoj individualist v družbi, ki temelji na tekmovalnosti in primerjanju, kar ločenost še utrjuje. Toda ali je realnost res samo takšna, kot jo doživljamo s pomočjo petih čutov in razuma? Dokler je odgovor izključno »da«, bomo hodili po robu ali tudi preko njega, kot se nam že močno dogaja. Jaz, moje, naše ločujemo od tebe, njih, onih ... Posledic takšnega doživljanja ni potrebno naštevati. Borbi posameznikov, skupin, narodov in različnih “izmov” ni videti konca. Ločenost nas spodbuja, da poskrbimo zgolj zase in za naše.
A evolucijski razvoj človeka ima svojo jasno smer in vztrajnost že tisočletja, zato vsakdo nekoč izkusi, da do včeraj trdna ločnica med jaz in ti postaja subtilnejša. Te učne lekcije so včasih težke, boleče, a njihov namen je tudi prebiti steno egoizma, omajati stališče samozadostnosti in slepega zaupanja zgolj v logiko razuma. Zahrepenimo po gotovosti in miru, po spoznanju sebe onkraj svojih vlog, predstav in občutkov. Nekje na tej poti prebujanja pa se nam zgodi, da bolj ko smo bliže sebi, smo bliže tudi drugemu, partnerju, sosedu, tujcu, tudi ljudem na drugem koncu sveta. Zavemo se, da so bolečina, strah in obup ljudi, ki so tisoče kilometrov stran in doživljajo katastrofo, osebno tragiko ali negotov jutri, pravzaprav tudi naša bolečina, strah, stiska. Morda ne objektivno, zato pa to občutimo v svoji zavesti in energiji. In ne zmoremo in nočemo se ločiti, izolirati, osamiti. Nasprotno. Želimo se povezati, pomagati, ukrepati, sočustvovati, spremeniti ... To je znak, da se odpiramo svojemu srcu, da razširjamo zavedanje in vabimo ljubezen duše v svoj um. Srce je tisto, ki združuje in ne potrebuje ločenosti za svoje preživetje.
Čas je, da prisluhnemo svojemu srcu, tisti modrosti v sebi, ki ne izključuje ali poveličuje razuma niti čustev, temveč ju poveže tako, da omogoči njuno sinergijo. Na ta način izstopimo iz labirintov razdirajočih čustev in sebičnega uma. In odprejo se nove, še neznane poti, ustvarjalnost, možnosti in spoznanja tako na osebni ravni kot na ravni skupnosti na našem modrem planetu. Razum, ki se odpre globokemu (samo) zavedanju, ni podkupljiv in ni vodljiv. Je svoboden, etičen, moder in vizionarski. In tak razum nas edino lahko reši.
Za komentiranje prispevka se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa se najprej registrirajte.
