Objavljam članek v katerem odgovarjam na nekaj vprašanj novinarke Zvezdane Bercko, objavljeno  v Bonbonu, 16. 8. 2011

Pogosto se zgodi, da moramo v avtomobilu hitro pritisniti na zavoro. Ob tem se v telesu sproži enaka reakcija, kot se je pojavila pri naših prednikih v pradavnini, ko so se soočili z divjo živaljo iz oči v oči. Tej reakciji pravimo stres.

"V medicino je izraz stres uvedel madžarski zdravnik Hans Selye leta 1949. Selye je med drugim ugotovil, da vsak
človek nosi v sebi tisočletja star mehanizem, ki omogoča primerno reakcijo v različnih stresnih situacijah. Biološki smisel stresne situacije je samoohranitev, saj nas reakcija v telesu pozove, da se odzovemo z begom, bojem, hitrostjo. Stresna reakcija je torej naravni mehanizem preživetja. Le da danes v veliki večini stresnih reakcij ne gre za telesno preživetje, ampak je stres telesna in duševna reakcija, ki je namenjena prilagoditvi na nove okoliščine in nastopi takrat, ko posameznik zazna razliko med zahtevami okolja in svojimi zmogljivostmi," pojasnjuje Renata Bokan, publicistka in svetovalka za osebni razvoj ter uspešnost.

Ker so danes razlike med zmogljivostmi posameznika in med zahtevami, ki jih postavlja okolje, vedno večje, je doživljanje stresa postalo običajno. Dolgotrajen stres postaja vse večji zdravstveni problem, saj strokovnjaki ocenjujejo, da je kar 50 do 75 odstotkov vseh bolezni posledica stresa.

Nekoliko novejši pojem je izgorevanje (burnout). Pojav so v 70. letih najprej zaznali v Ameriki, desetletje kasneje tudi v Evropi. Pri izgorevanju gre za občutek izčrpanosti pri človeku, ki je pod velikim pritiskom in ima malo virov zadovoljstva. Do sindroma izgorevanja najpogosteje pride pri ljudeh, ki opravljajo poklice, v katerih je potrebno veliko osebne angažiranosti in vlaganja v delo, pričakovanja glede izvedbe pa so velika.

Tudi pri nas izgorelost pri delu že dolgo ni več neznana. Po podatkih iz raziskave, ki jo je opravila Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov, več kot polovica Slovencev kaže znake izgorevanja. Posledice pretiranega izčrpavanja so hude in dolgotrajne, od težkih bolezni do močnih depresivnih in tesnobnih simptomov, ki človeku za dolgo časa onemogočijo delo.

Zanemarjamo lastne potrebe

Čeprav sta stres in izgorelost globalna pojava, pa se kažejo tudi razlike v doživljanju stresa med pripadniki različnih narodov. "Za Slovence je značilna že pregovorna zaprtost in  nekoliko slabša čustvena pismenost, kar vpliva na to, da signale preobremenjenega organizma pogosto spregledamo. Pomoč poiščemo šele, ko se pokažejo že močni znaki izčrpanosti ali prekomernega stresa, kot kronična utrujenost, slabša koncentracija, pešanje spomina, sindrom izgorevanja, depresivne motnje, tesnoba, težve s srcem, krvnim tlakom hormonske motnje in številne druge težave," ugotavlja Renata Bokan in nadaljuje: "Slovenci smo tudi manj odprti za drugačne načine razmišljanja in posledično delovanja kot ljudje v nekaterih drugih državah. Držimo se starih, največkrat v otroštvu razvitih prepričanj in stališč, ne da bi zares preverjali, ali so v današnjem času in načinu življenja sploh še ustrezna. Mnogo stresa bi si lahko prihranili, če bi začeli drugače razmišljati in če bi se razbremenili motečih prepričanj. Eno takih je, da je najprej potrebno poskrbeti za vse druge člane v družini in na koncu, če bo ostalo kaj časa, še zase. Ne prositi za pomoč ali pokazati, da sem nemočen, na robu izčrpanosti, je v zavesti mnogih še šibkost. Zlasti ženske pogosto svoje potrebe močno zanemarjajo, mnogokrat se niti zavedajo ne več, katere potrebe so zatrle. Pa ne gre zgolj za potrebo po počitku in umiku, tudi potrebe po samopotrditvi, osebnem razvoju, spremembi dela, okolja, po druženju s prijatelji, zabavi, izobraževanju, hobijih, spoznavanju novih ljudi in mnoge druge so  prevečkrat na stranskem tiru."

Stres in srce

Medicinska znanost se s stresom že dolgo ukvarja, novejša pa so odkritja, da ima pri doživljanju stresa pomembno vlogo srce. Raziskave namreč kažejo, da ima človeško srce poleg znanih funkcij tudi še kar nekaj skrivnosti. "Ugotovili so, da ima srce lastno nevronsko mrežo desettisočev nevronov, ki so neke vrste 'možgani' v srcu in imajo svojo lastno, sicer omejeno možnost zaznave. Ti majhni 'možgani' v srcu so tesno povezni z možgani in skupaj sestavljajo srčno mrežni sistem, v katerem oba organa medsebojno vplivata drug na drugega. Ugotovili so tudi, da je srce prava mala delavnica proizvodnje hormonov; adrenalina, ki se izloča ob njegovi povečani obremenitvi, oksitocina, ki ga imenujemo tudi hormon ljubezni, in hormona, ki uravnava krvni tlak. To je le nekaj odkritij, vrstijo se vedno nova.
Pravzaprav znanost vse bolj potrjuje tisto, kar so pisali mistiki in kar učijo stara duhovna besedila: da je srce izvor občutkov povezanosti z vsem, doživljanja enosti ter vir primarnega znanja in inteligence srca, imenovane tudi duhovna inteligenca," povzema Renata Bokan  in dodaja ugotovitve strokovnjakov nove medicinske veje, imenovane nevrokardiologija.

Kaj nam torej sporoča srce? "Ob stresu, jezi, močnem strahu, tesnobi, zaskrbljenosti, depresiji postajajo spremembe med zaporednimi srčnimi utripi neredne oz. kaotične in nimajo notranje strukture. Nasprotno pa ob sočutju, zadovoljstvu, hvaležnosti, ljubezni in drugih prijetnih čustvih spremembe v srčnem ritmu postajajo koherentne oz. usklajene. Lahko razmislimo, katerih čustev je v našem življenju več in kaj to sporoča o nas samih in kvaliteti našega življenja," pravi Renata Bokan.

Sprosti se! A kako?

Kako pa lahko posamezniki v vsakdanjem življenju uporabimo te ugotovitve, kaj sploh lahko storimo proti stresu? Veliko slišimo in beremo, kako pomembno si je vzeti čas zase, se sprostiti, a prebrati je eno, to uresničiti v praksi pa, kot najbrž vsi vemo iz lastnih izkušenj, nekaj drugega. Tudi Renata Bokan, ki ima za seboj lastno izkušnjo s prekomernim stresom in izgorelostjo, se strinja. "Res je, 'sprosti se,' pogosto slišimo od domačih, sodelavcev, tudi zdravniki svetujejo sprostitev. A še zlasti se je težko sprostiti, če smo pod vplivom kroničnega stresa, ali v nas divjajo močna, neprijetna čustva, če se počutimo neskončno utrujene, smo razdražljivi in vzkipljivi. Takrat si lahko pomagamo z načini, ki nam hitro prinesejo nekaj olajšanja. Prvo orodje, ki ga imamo vselej na voljo, je zavestno dihanje. Ko svojo pozornost in misli usmerimo na lastni vdih in izdih ter v malo poglobljenem in upočasnjenem dihanju vztrajamo nekaj minut, bomo zaznali učinek postopnega sproščanja, saj smo 'vklopili' parasimpatik, tisti del živčnega sistema, ki skrbi za umirjanje. Učinek povečamo, če naredimo med vdihom in izdihom eno ali dve sekundi dolg 'premor', kjer zadržimo dih, nato pa počasi izdihnemo ves zrak. Deset takšnih ponovitev bo zares dobro delo in dobili bomo nadzor nad situacijo, se počutili umirjene in imeli bolj jasne misli. A treba je povedati, da so metode dihanja izjemno koristne, če jih redno izvajamo, recimo dvakrat na dan. Na ta način se tudi natreniramo in ob stresnih izzivih hitreje pridemo v ravnovesje."

Film nekega dneva

Renata Bokan svetuje tudi urjenje v samoopazovanju. "Enkrat na dan, morda pred spanjem, v mislih preletimo dan in svoje delovanje v njem. Kot bi gledali film, ne podoživljamo čustev, raje samo motrimo, opazujemo. Na ta način se urimo v globljem zavedanju in čuječnosti. Hitro bomo opazili, da se v stanje opazovalca lahko prestavimo tudi v napetih situacijah ter zato bolje odreagiramo, iz umirjenega uma, ne iz prekipevajočih emocij. Vse metode, ki nas povabijo v zavedanje sebe in svojega telesa, kot so razni hobiji, meditacije, joga, hoja v naravi, pa so že tako standardni nasveti, ki tudi zelo koristijo. In ne pozabimo na tišino, ki zdravi, še zlasti v današnjem času, kjer tišine skoraj več ne poznamo.
A če se želimo s kroničnim stresom in njegovimi posledicami soočiti na še globlji ravni, je potrebno k problemu pristopiti še bolj celostno. Razmisliti, kaj v našem življenju manjka, česa je preveč, kaj nam telo in njegovi problemi sporočajo, se soočiti s spremembo, ki se je morda bojimo, s strahovi, starimi zamerami ali nezadovoljstvom. In seveda ukrepati, če ne zmoremo sami, poiskati pomoč. Vsa neprijetna čustva nas na nekaj opozarjajo in če jih dolgo ignoriramo, bo lahko račun kar velik."

Stres pred, med in po dopustu

Čeprav naj bi bil dopust čas za počitek, čas, ki ga lahko namenimo sebi in najbližjim, pa raziskave kažejo, da je za veliko ljudi prav dopust velik vir stresa. Je to morda znak izgorelosti?

"Pogosteje kot z izgorelostjo je stres na dopustu povezan z odnosom med partnerjema ali med starši in otroci," meni Renata Bokan. "Če smo večji del leta preživeli v bolj mimobežnih odnosih, kjer ni dovolj dobre komunikacije ali je premalo čustvene bližine in zaupnosti med partnerjema, potem nam bodo dopustniški dnevi postregli z napetostmi, konflikti in drugimi, manj prijetnimi preizkušnjami. Ljudje se ne moremo kar na gumb 'preklopiti' na vedra čustva, sproščenost, izkazovanje nežnosti samo zato, ker smo na dopustu. Pomembna je priprava na dopust, pogovori o tem, kakšen dopust si želimo, kaj potrebujemo, da si bomo oddahnili, in seveda realna pričakovanja. Najti je treba obliko oddiha, ki ustreza vsem članom družine oz. obema partnerjema. Tudi delovnih obveznosti mnogi ne morejo kar odklopiti, zato je prve dni dopusta potrebno nameniti počitku in navajanju na novo okolje in na drugačen dnevni ritem."

Še pogostejši je stres po koncu dopusta, po vrnitvi v vsakdanje življenjsko in delovno okolje. Kaj je običajna, razumljiva nostalgija po brezskrbnih počitniških dneh in kdaj ta prerase v stres, ob katerem bi morali ukrepati?

"Po dobrem in zadosti dolgem oddihu se večina ljudi s svežo energijo vrne na delo, seveda če jih delo veseli in če so druge razmere na delu dovolj dobre. Če pa se soočamo z neprijetnimi občutki, ali celo telesnimi simptomi, ki jih prepoznamo kot odpor proti vrnitvi na delo, je treba pogledati, kaj lahko spremenimo," pravi Renata Bokan. "Če nam tudi dober oddih ne prežene bolečin v želodcu in drugih znakov nezadovoljstva, je treba razmisliti, kako naprej. Danes prevladuje atmosfera strahu in prepričanje, da se je treba službe držati, četudi je slaba. Morda je pa kriza lahko tudi priložnost, da naredimo spremembo, ki si jo želimo? Prisluhnimo sebi, naj nam notranja modrost pokaže, v katero smer nas vodi pot naprej. Neprijetna čustva so samo sporočilo, da bi bilo dobro nekaj spremeniti. Kaj, kdaj in kako, moramo ugotoviti sami. Ko se zares odločimo, se pogosto pokažejo tudi prve ali celo prave priložnosti."
_________________________________________________
Naužijte se sončne prane in uživajte v prijetnih poletnih dneh.
Renata

Za komentiranje prispevka se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa se najprej registrirajte.