Psihološke prisile
KAKO PA KAJ VAŠI PRIGANJALCI?
2. del

V prvem delu članka smo se seznanili s priganjalci na splošno in z »ustrežljivcem«. Mnogi sprašujete, kaj storiti s psihološkimi prisilami, ki jih prepoznavate. Vabim vas k branju drugega dela članka. Upam, da boste v njem dobili nekaj odgovorov na vaša vprašanja. V kolikor pa imate konkretna vprašanja s tega področja, mi lahko tudi pišete na moj e-naslov, z veseljem vam bom odgovorila.

Pomembnež (Ustrezi mi! – Please me!)
Resnici na ljubo je treba reči, da je v vsakem od nas nekaj pomembneža. A ljudje, ki jim je ena od pomembnejših prisil prav »ustrezi meni« oz. pomembnež, svoje dobro počutje in občutek ustreznosti pogojujejo s tem, da jim drugi (u)strežejo. Prav nasprotno od ustrežljivca, ki se počuti dobro in upoštevano, ko ustreže drugim. Pri svojih zahtevah in pričakovanjih so pomembneži lahko zelo odkriti in neposredni ali pa bolj manipulativni. »Dragi, boli me glava ali ne bi raje ostal doma ob meni in mi delal družbo«. No, ta stavek je res vzet iz filma, vendar lepo ponazarja delovanje pomembneža. Svoje potrebe in želje pogosto postavlja pred druge ljudi, tudi ko to ni primerno. Lahko bi rekli, da gre za obliko nedoraslosti. Njihov notranji otrok je razvajen. Korenine ima lahko v otroštvu, kadar so otroci preveč zaščiteni ali so bili veliko bolni, morda so težko pričakovan otrok, ki ga starši zasipajo s pozornostjo. Zanimivo je, da danes mnogi govorijo o generaciji razvajencev. Pomemben del razvajenosti je tudi priganjalec, ustrezi mi. To je tudi eden od razlogov, ki otežuje mladim skupno življenje, ter spodbuja neobvezujoče partnerske odnose in samski stan.  

Zakaj se je tako razbohotil prav pomembnež ni tako težko ugotoviti. Poleg že naštetih razlogov navajam še enega, ki je precej pogost. Velikokrat so starši pomembneža bolj ustrežljive narave tudi zaradi močno avtoritarne vzgoje svojih staršev. Močna avtoriteta lahko spodbudi ustvarjanje mehanizmov ustrežljivca. A težave nastopijo, ko ustrežljivec postane starš. Včasih noče uporabiti trših vzgojnih prijemov, ker ne želi, da bi njegov otrok trpel, kot je on sam trpel v otroštvu.. Ustrežljivci pogosto ne znajo ali ne zmorejo postaviti ustreznih omejitev in psiholoških meja otroku. Otroci postanejo dominantni (mali vragci). Sama sem se te situacije zavedela, ko je moja hči pri nepolnih treh letih zahtevala to in ono, jaz pa sem tekala in ji stregla in nisem razumela, kaj se dogaja. Po nekaj mesecih take vladavine otroka se je zgodil osvobajajoči »klik« v moji glavi in od takrat je bilo lažje, saj sem bolj razumela, da biti mama pomeni tudi vzdržati otrokovo nelagodje in glasno nasprotovanje. In prav to je problem pomembneža. Ni se naučil prenesti neugodja, ki nastopi, kadar njegove želje niso uresničene. Zato je potrebno razviti razumevanje za druge in zavestno spremljati neprijetna čustva, ki se pojavijo, kadar nismo na prvem mestu. To je pravzaprav bistvo odraslosti. Ja, pomembnež mora odrasti in prevzeti odgovornost za neprijetna čustva.

Ali si predstavljate zvezo dveh, ki imata močnega pomembneža? Verjetno ni dolgotrajna. V praksi je tudi dokaj redka. Prav nasprotno pa so pogoste zveze ljudi, kjer je eden od partnerjev bolj pomembnež, drugi pa ustrežljivec. Zdi se idelano, a ni čisto tako. Mnogi, ki prekinejo dolgoletni zakon ugotavljajo, da so leta skupnega življenja delovali po principu, da eden (u)streže drugemu, se prilagaja, zatre svoje želje, ne izraža potreb, dokler ne »poči«. Ko smo že pri partnerstvih lahko rečemo, da dobro delujejo zveze, kjer imata oba močnega ustrežljivca. Oba imata željo ustreči drugemu. Če se ob tem zavedata svojih pomankljivosti (plahosti, nezaupanja vase, strahov ...) in jih odpravljata, se zveza lahko uspešno  razvija in nudi tudi dovolj osebne svobode.

Supermen (Bodi močan! – Be strong!)
»Jaz sem močna ženska, ni me zlomila moževa smrt, tudi hčerina bolezen ne. Izgubila sem službo, a sem hitro ustanovila svojo firmo. Nikomur nisem pokazala, kako mi je bilo včasih težko,« je hitela pripovedovati ženska, ki je na pogovor prišla zaradi napadov panike. Izrazila je vse pomembne vedenjske lastnosti in prepričanja, ki so za supermene značilni. Na primer: »Nemoč je znak šibkosti. Čustva so za mehkužce. Jaz vse zmorem«. Pogosto je otroštvo supermenov zaznamovano s pomanjkanjem ali drugimi težavnimi okoliščinami. Včasih je v ozadje te trdnosti tudi zloraba, telesna ali čustvena Morda je tudi zato ta priganjalec bolj pogost pri starejši generaciji, ki je bila vzgajana pod geslom »Življenje je borba. Zmaga močnejši.« Volja, samodisciplina, zatiranje čustev so atributi njihove moči. A življenje je tudi nežnost, užitek, predaja, zaupanje drugim, igra. Tukaj pa so pogosto nemočni ali celo prezirljivi do teh 'mehkužnih' plati življenja. Tudi svoje otroke lahko vzgajajo dokaj po svoji meri, torej trdo. A ob potrpežljivem partnerju se lahko tudi supermen malo odpre. Potrebuje veliko spodbude in občutka, da je takšen kot je, za drugega pomemben. Včasih prihod vnukov prinese spodbudo za mehkejše delovanje in se omilijo lastnosti priganjalca. Predvsem pa mora spremeniti odnos do čustev in videti v njih tudi moč in ne zgolj šibkosti.

Deloholik (Pridno delaj, močno se trudi! – Work hard!)
Kaj reči o deloholikih? Če ste med njimi, zagotovo ne vidite problema. Delo je užitek, daje občutek izpolnjenosti, pomembnosti, tudi materialne varnosti. Kje je problem? Za začetek razčistimo razliko med nekom, ki veliko dela, a si zna vzeti čas tudi za počitek. Tak človek še ni deloholik. Bistvena značilnost deloholika je, da si nekje v svoji notranjosti odreka pravico do počitka. K temu je lahko pripomogla vzgoja s sporočili kot sta: »Spet sediš, mulc! Brez dela ni jela.«

Na ta način se spodbudi mehanizem samospoštovanja skozi nenehni trud in delo. Če delam, sem v redu, če ne delam, je z mano nekaj narobe. Zaradi teh prepričanj deloholik težko počiva. Tudi ko se odloči, da bo počival, takoj pomisli, kaj bi lahko v času počitka storil; prebral časnik, pogledal novice na internetu, poslušal poročila, hitro kaj počistila v bližini udobnega kavča. Pasivni odmor razumejo kot lenost, ki pa jo zelo zaničujejo. Izgubijo občutek zdrave meje. Izstop iz kolesja je v tem, da se zavedajo tega mehanizma in se pričnejo ceniti, ker so in ne zgolj zato, ker nenehno delajo. Upokojitev je lahko velik stres, če si človek že prej ne dovoli izstopiti iz prisile nenehnega potrjevanja skozi delo.

Ustavimo se še pri mehanizmu, ki je tudi zanimiv in se pogosto navezuje na deloholike. Nekateri ljudje ogromno delajo, a ni nekega vidnega uspeha. Ni videti, v kaj se vloženo delo spreminja. Ni pravih rezultatov, uspeha, izdelka, denarja … Morda gre za močen nezavedni zapis (prepričanje), da nisem vreden uspeha. Za takega človeka je trud pomembnejši kot uspeh. Morda ob drugi priliki več o takšnih nezavednih zapisih, žal so bolj pogosti, kot si mislimo.

Hitrec (Pohiti vendar! – Hurry up!)
Tako hitim s tem člankom, da sem skoraj izpustila hitreca. Cena hitenja je pogosto površnost. A mnogi vidijo predvsem vrline. Učinkovitost, hkratno opravljanje večih opravil, hitro razmišljanje in odločanje. V današnjem histeričnem tempu, kjer štejeta le hitrost in tekmovalnost, se zdi, da je ta priganjalec lahko zelo koristen. Zlasti v Ameriki je tega priganjalca ogromno, še dodatno pa se k hitrosti poganjajo z drogo, kot je kokain. Če hočemo razumeti problem hitrecev, se moramo malo poglobiti v njihovo počutje. Skoraj stalno so pod pritiskom, stresom. Njihovi notranji stresorji so misli in prepričanja kot: »Narediti čim več v čim krajšem času. Jaz sem lahko hiter in učinkovit, boljši kot drugi. Čas je zlato« … dokler cene ne plača telo. Kajti hitrost in nestrpnost sta povezani s stalnim notranjim nemirom in močnejšim adrenalinom. Zato je za hitrece umiritev nujna. Pogosto so priganjalca  razvili ob katerem od staršev, ki je priganjal čez mero in bil sam ujetnik hitreca. Toda ko smo sposobni obvladati notranji nemir in začutiti globine miru v sebi se, mnogo lažje soočimo z mehanizmom priganjalca. Ko se zalotite pri nemiru in hitenju, se vprašajte; zakaj zdaj hitim, kaj se dogaja v meni, kako diham, kaj zares želim? Že to, da se ustavite, bo omililo nezavedno hitenje in notranji pritisk. Včasih je povsem na mestu, da pohitimo, mnogokrat pa je to navada, ki nam škodi. Ta mehanizem je pogost pri sangvinikih, ki imajo že tako nemiren živčni sistem in jim hitrost na videz dobro dene.

Popolnež ( Bodi popoln! – Be perfect!)
Za konec pa še poslastica. Skoraj bi lahko rekli, da je popolnež poleg ustrežljivcev eden najbolj pogostih priganjalcev v našem okolju. Kot velja za vse druge, so lastniki tega priganjalca na svojo nagnjenost k popolnosti običajno precej ponosni. Ko že vsi drugi odnehajo, oni še vztrajajo. Ko jih vsi prepričujejo, da je dobro, kar so naredili, so še bolj vztrajni, da pridejo do konca. Ampak kje je konec? Ga ni! Pogosto si postavijo merila (nezavedno) tako visoko, da jih ne morejo doseči. In si dokažejo, da niso v redu, če ne morejo doseči cilja. Paradoksalno, a pogosto resnično. Včasih so tudi zadovoljni z doseženim, a hitro najdejo še kaj, kar bi lahko izboljšali. Meja med zelo dobro in popolno se zabriše, tako da »zelo dobro« običajno za njih ne obstaja. Škoda. Kajti ne zagrenijo življenja le sebi, velikokrat ga tudi svoji družini. Z nerealnimi pričakovanji, pretirano kritičnostjo  in nezadovoljstvom.. To je zaradi tega, ker so vpeti v občutke nezadovoljstva med tem, kar dosežejo in tem, kar mislijo, da bi lahko dosegli. Z leti mnogi popolneži spoznajo čarobno besedo »dovolj dobro«. In tu je začetek olajšanja. Popolnež  si mora začeti ozaveščati, kaj izgublja s svojim mehanizmom in tudi, od kod ga ima. Kaj si z njim dokazuje? Iskreno poglejte vase. Sprejemanje sebe takšnega, kot se vidim, je začetek osvobajanja. Tako kot pri vseh priganjalcih.

Kaj storiti s priganjalci?
Nikar ne skrbite, če ste se prepoznali v večih opisih. To je normalno. Lahko smo na nekem področju popolnež, na nekem drugem pa se vidimo kot ustrežljivec. Ali kako drugače. Še enkrat poudarjam, da so lastnosti, ki jih imajo posamezni priganjalci, lahko čisto v redu, če so uporabljene takrat, ko je potrebno, torej zavestno. Problem so nezavedne prisile, ki nas ženejo v popolnost, hitrost, ustrežljivost, strogost, nenehno delo … Običajno, ko si ljudje pobliže ogledamo svoje priganjalce, razmišljajo, kaj lahko storijo, da se jih osvobodijo.

Pravzaprav je že to, da jih prepoznamo, pol uspeha. Opazovanje sebe, svojih odzivov, občutkov, misli in motivov je pot, ki pomaga krepiti prostor zavedanja in oslabi avtomatizme. Razvijte humor in z njim poglejte na svoje priganjalce. Na delavanicah, kjer udeleženci skozi igro pokažejo svoje priganjalce v različnih situacijah, se nasmejimo do solz. To je res zelo osvobajajoče. Razmislite tudi o okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da imate določenega priganjalca. Uporabimo razum za analizo in zavedanje  (čuječnost) za osvobajanje iz mehanizmov, ki nas držijo v primežu. Priganjalce smo razvili zato, da smo se v svoji koži počutili bolje, vsaj nekoč. Njihova vloga je bila pozitivna. Zdaj pa ni več. Razmislite o novih, vam ustreznih prepričanjih in načinih razmišljanja in jih utrjujte z delovanjem. Takšne, ki prinašajo več svobode in življenjskega poleta.

Renata Bokan
E-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.