Natisni

Prenovljeni program Šole Čustvene Inteligence

Prenovljeni program šole čustvene inteligence (ŠČI) temelji na tridesetletnih izkušnjah na področju izobraževanja in vzgoje odraslih. Zasnovan je tako da nam pomaga zares spoznati, razumeti in sprejeti sebe kot:

1.      psihološko,

2.      socialno in

3.      duhovno bitje.

V nekdanji ŠČI je večji poudarek bil na 1. in 2. točki – spoznavanju sebe kot psihološkega in socialnega bitja, manjši pa na 3. točki – spoznavanju sebe kot duhovnega bitja. V prenovljenem programu smo 1. in 2. točko še bolj izčistili in nadgradili ter dodatno poudarili 3. točko, tako, da so zdaj vse tri enakovredno zastopane.

Program nam pomaga pri razvoju in izpopolnjevanju na vseh treh področjih, ki so med seboj tesno prepletena in vplivajo druga na drugo. Pozitivna sprememba na enem področju ima pozitiven vpliv tudi na drugih dveh. Program je praktično naravnan s poudarkom na osebni izkušnji in omogoča takojšnjo uporabo vsebin v vsakdanjem življenju. Udeleženci delajo na izzivih, s katerimi se dejansko soočajo v svojih življenjih, pri tem pa so deležni jasnih konceptov, razlag in uporabnih napotkov.

Le dobro poznavanje vseh treh plati samega sebe, enakovredna zastopanost vseh treh področij v življenju in pravilna duhovna orientacija v življenju, nam lahko prinesejo notranji mir, samozavest, čustveno stabilnost, sočutnost, razumevanje sebe, drugih ljudi in sveta, v katerem živimo, kot tudi občutek notranje izpolnjenosti in zadovoljstva s seboj. Pod pravilno duhovno orientacijo imamo v mislih poznavanje temeljnih postavk svojega bivanja:

·        kdo smo ljudje;

·        od kod prihajamo, kje je naš pravi dom, kam segajo naše duhovne korenine;

·        kakšna je naša funkcija v ekosistemu tega planeta – trenutno se vedemo kot paraziti, ki uničujejo svojega gostitelja;

·        kakšen je smisel bivanja tukaj in končni cilj naše evolucije.



1.     Kdo oz. kakšen(na) sem jaz kot psihološko bitje?

Kot čuteča in razmišljajoča bitja se vsi mi razvijamo že od rojstva naprej. In kaj nas je oblikovalo v osebnosti, kakršne smo zdaj? Splet številnih in raznovrstnih življenjskih okoliščin, ljudje ob katerih smo odraščali, s katerimi smo se družili, delali in živeli ter naši lastni odzivi na vse našteto, naša dejanja in življenjske odločitve. V tem našem razvoju pa je neizogibno prihajalo tudi do anomalij, pri nekaterih do večjih in usodnejših pri drugih do manjših in manj usodnih. Tekom odraščanja smo ponotranjili številna prepričanja o sebi, o drugih in o svetu. Ta v veliki meri še danes opredeljujejo naše miselne tokove, čustvene odzive in vedenjske vzorce. Žal so nekatera naša prepričanja povsem neustrezna, včasih tudi zelo škodljiva, in zaradi njih marsikdaj kompliciramo življenje tako sebi kot drugim.

Večinoma gre za avtomatične odzive, v ozadju katerih je izkrivljena logika. Ti avtomatizmi se aktivirajo predvsem v neprijetnih situacijah: ko se jezijo na nas, nas kritizirajo, ko se počutimo zavrnjeni, obsojeni, neustrezni, nemočni, kadar bi se morali postaviti zase ali ko mi obsojamo druge, se jezimo na njih, jih zavračamo ali preziramo. Včasih pa tudi v situacijah, ki bi naj bile prijetne, ko bi se naj zbližali z nekom, izrazili čustva naklonjenosti, a tega zaradi notranjih zavor ne zmoremo. V takšnih situacijah je naša zavest povsem ujeta v neko ozko in napačno prepričanje, zaradi katerega ne vidimo širše slike in se neustrezno vedemo. Zato je nujno, da ta škodljiva prepričanja odkrijemo, se izvijemo iz njihovega čvrstega primeža in jih prerastemo. V ta namen bomo spoznali:

·        zgradbo človekove osebnosti,

·        kako so se tekom evolucije razvila čustva in čemu služijo,

·        kakšen je proces nastajanja čustvene reakcije oz. zakaj nas čustva lahko nenadoma preplavijo,

·        kakšno vlogo pri tem igra naš razum,

·        od česa je odvisna intenzivnost čustev,

·        kako upravljati s svojimi čustvi (ko smo prestrašeni, jezni, zaskrbljeni, žalostni, ljubosumni …),

·        kdaj so čustva situaciji primerna in kdaj ne,

·        kako razkrinkati in spremeniti notranje dialoge, ki nam škodujejo,

·        kako sebe pomiriti, spodbujati, motivirati, pravilno usmerjati, podpirati ...



2.     Kdo oz. kakšen(na) sem jaz kot socialno bitje?

V tem sklopu skrbimo za razvoj svojih socialnih veščin in krepitev svoje socialne moči. Ker živimo v družbi, smo kot socialna bitja hočeš nočeš odvisni tudi od drugih ljudi. Kaj lahko damo ožjemu (morda tudi širšemu) socialnemu okolju in kaj lahko od njega dobimo, je odvisno od naše osveščenosti o:

·        vpetosti v socialno okolje;

·        medsebojni soodvisnosti;

·        obstoju nevidnega socialnega tkiva, ki nas povezuje v skupine, od najmanjših, kot je družina, do največjih, kot je celotna družba;

·        in seveda, od naših socialnih spretnosti, s katerimi to povezovalno socialno tkivo lahko trgamo ali gradimo.

Poglejmo si nekaj uporabnih socialnih veščin, ki jih bomo usvajali:

Umetnost poslušanja in vživljanja v druge ljudi

Kako odpreti svoj um in svoje srce za drugačnost drugih ljudi in zakaj je to dobro? Bolj ko razumemo, kako drugi funkcionirajo in bolj ko čutimo, kaj doživljajo, lažje sprejemamo njihovo drugačnost. Ker takšno našo naravnanost drugi doživljajo kot izraz naklonjenosti, so avtomatično bolj sproščeni in tudi sami bolj naklonjeni do nas. Posledica so večja medsebojna odprtost, spoštovanje in bližina, kar si vsi želimo, še posebej v odnosih z nam pomembnimi ljudmi. Umetnost poslušanja drugih in vživljanja v njihov notranji svet velikokrat omili ali povsem odpravi nepotrebne napetosti in zaplete v odnosih z ljudmi, s katerimi živimo in delamo.

Umetnost sporočanja

Z ustreznim načinom sporočanja močno povečamo možnost, da nas bodo drugi zares slišali in upoštevali, da bodo pravilno razumeli naše potrebe, zahteve, omejitve, izraženo kritiko ipd. Pri sporočanju sta pomembni dve stvari: kaj sporočamo in kako sporočamo. Napake delamo na obeh ravneh, tako pri oblikovanju svojih sporočil kot tudi pri načinu sporočanja. Oboje je pomembno, zato se posvečamo obema veščinama, čeprav izkušnje iz prakse kažejo, da ima način sporočanja običajno večjo težo. Ni vseeno, s kakšno energijo izrazimo svoje sporočilo in prav tu se nam največkrat zalomi, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato se bomo učili vnašati v svojo komunikacijo mirno in stabilno energijo, ki veliko prispeva k ohlajanju 'pregretih' čustev in reševanju zapletov. Pomembno pa je tudi, kako oblikujemo svoje sporočilo, še zlasti pri izražanju kritike, s čimer imamo v življenju največ težav. Zato se v teoriji in praksi učimo umetnosti sporočanja v situacijah, s katerimi se dejansko srečujemo v svojih življenjih.

Umetnost ravnanja v konfliktih

Konfliktne situacije so nekaj povsem naravnega. Ljudje imamo različna mnenja, različne potrebe, želje, interese … in kadar se zgodi, da se srečata dve med seboj izključujoči si želji ali mnenji, imamo konfliktno situacijo. Vendar problem ni v sami konfliktni situaciji, temveč v napačnih poskusih njenega razreševanja, s katerimi se lahko zapletemo do takšne mere, da konflikt ekskalira, namesto, da bi ga razrešili. Kadar h konfliktni situaciji pravilno pristopimo, kar se bomo učili, lahko ta celo postane priložnost, za medsebojno spoznavanje in zbliževanje. Pogoj za bolj mirno reševanje konfliktov so prisebnost, poznavanje pravilnih pristopov k reševanju konfliktov in čustvena pismenost, vsaj enega od udeležencev. In to lahko z nekaj truda in vadbe postane vsakdo.

Umetnost odzivanja na čustva drugih ljudi

Ko bomo obravnavali posamezno čustvo v kontekstu sebe kot psihološkega bitja, se bomo hkrati učili, kako se odzivati na to isto čustvo, kadar ga doživljajo drugi ljudje. Poglejmo si nekaj situacij, s katerimi se lahko srečamo:

·        Kaj narediti, ko je nekoga strah ali ko je močno zaskrbljen?

·        Kako ravnati s prijateljem, sorodnikom ali znancem, ki je utrpel veliko izgubo in žaluje?

·        Kako se odzvati, ko se nekdo jezni na nas?

·        Kaj narediti, ko nekdo razkrije romantična čustva do nas, ki jih mi do njega/nje nimamo?

·        Kako se odzivati na ljubosumje ali zavist ljudi, ki so nam blizu?

Poleg znanja o čustvih nam bo tukaj zelo v pomoč tudi umetnost vživljanja v subjektivno doživljanje drugih. S taktnim in sočutnim odzivanjem na čustva drugih zelo veliko prispevamo k medsebojnemu zbliževanju in razpletanju zapletenih življenjskih situacij.



3.     Kdo oz. kakšen(na) sem jaz kot duhovno bitje?

Ljudje smo telesna, čustvujoča in razmišljajoča bitja, vendar se naša kompleksnost tukaj ne konča. Smo tudi duhovna bitja, in četudi kdo v to ne verjame, to ostaja nespremenljivo dejstvo tudi za njega/njo. Naša duhovna identiteta je v resnici naša prava identiteta. Ohranjanje stika s svojim duhovnim jazom nam omogoča, da tudi v neprijetnih situacijah ostanemo mirni in samozavestni, ter ostanemo v pozitivnem in stvarnem odnosu do sebe, sogovornika in situacije, v kateri smo se znašli. Kako zares ostati priseben (biti pri sebi, v stiku s svojim pravim jazom), ni nekaj, kar sodi med običajne spretnosti, ki jih starši prenašajo na svoje otroke ali nekaj kar smo pridobili v sklopu rednega izobraževanja. Prav zato se marsikomu zdi normalno, da v zahtevnih situacijah »iztiri«, izgubi prisebnost in kontrolo nad seboj. Razmišljanje »Nisem imel druge izbire«, je običajno sklepno dejanje takšnih dogodkov, kar je po svoje razumljivo. Človek, ki je »ves iz sebe«, težko izbira situaciji primerno obnašanje. Odziva se spontano in refleksno, zažene »stare programe«, s katerimi pa največkrat ne doseže želenega rezultata. Krepitev prisebnosti nam omogoča, da v zahtevnih situacijah lažje zavzamemo ustrezno notranjo držo, trezno razmišljamo in naredimo pravo stvar.

Usposabljanje temelji na dveh pristopih: meditaciji in treningu samoobvladovanja v neprijetnih situacijah.

Meditacija

Meditacija je v osnovi zelo naraven in prijeten postopek, ki ga lahko izvaja skoraj vsakdo. Kdor je sposoben prebrati članek ali knjigo in razumeti prebrano vsebino, lahko tudi meditira. Nujno je seveda, da predhodno gre skozi proces učenja oz. usposabljanja, kako pravilno izvajati meditacijo. Gre za metodo postopnega sproščanja in poglabljanja pozornosti v globine lastne zavesti, v sfero domovanja našega pravega jaza, kjer lahko doživimo pristen in poglobljen stik s seboj ter se napolnimo z notranjim mirom, stabilnostjo in vitalnostjo. Meditacija dokazano sprošča nakopičene napetosti, obnavlja duševno ravnovesje in utrjuje prisebnost. Poleg tega nam daje potrebno notranjo distanco, ki nam omogoča, da uzremo sebe kot osebnost, svoje ustaljene čustvene odzive in navade iz nove perspektive. To nam prinaša nove uvide, na osnovi katerih se potem odločamo za potrebne spremembe.

Z rednim izvajanjem meditacije postopno krepimo svojo duhovno identiteto, v posebnih vajah (včasih se to lahko spontano zgodi tudi v sami meditaciji) bomo skušali dobiti uvid v življenjske situacije in izzive z zornega kota sebe kot duhovnega bitja. In ta zorni kot je precej drugačen kot zorni kot s pozicije naše osebnosti.

Trening samoobvladovanja v neprijetnih situacijah

Vsak športnik ve, da mora trenirati, da bi povečal določene sposobnosti, telesno moč ali vzdržljivost. Enako velja za soočanje s konflikti in neprijetnimi situacijami. V naši osebnostni naravi je, da se neprijetnostim skušamo izogniti, težnja po izogibanju pa temelji na odbojnosti do neprijetnih občutkov in včasih tudi na strahu, kar večina ljudi izkustveno pozna. Na žalost so neprijetnosti in konflikti sestavni del življenja, zato se je, namesto izogibanja, na konflikt in druge neprijetnosti bolje pripraviti. S pripravo povečamo svojo sposobnost za ustrezno reagiranje, z meditacijo in krepitvijo prisebnosti pa se poveča naša čustvena stabilnost. Spoznanje, da nismo nemočni, nam omogoča, da na ogroženost ne reagiramo s strahom, ali pa da je ta veliko manjši in obvladljiv.

Obvladajmo sebe in svoje vedenje in ne vedenja drugih je vodilna misel tega dela. Tako ne izgubljamo energije za stvari, nad katerimi dejansko nimamo kontrole. Najpomembnejše je, da v trenutkih, ko se počutimo izzvani ali nemočni, ne reagiramo refleksno, pod vplivom starih obrazcev, temveč da poskrbimo zase na nov način. Z napadalnostjo, obrambo ali izogibanjem delujemo nagonsko, naučeno in izgubljamo energijo. Ohranjanje prisebnosti in notranje distance do problema pa poveča možnost izbire kot tudi učinkovitost izbrane akcije. Pravilna notranja drža je posledica več različnih dejavnikov: miru in sproščenosti, notranje gotovosti, samosprejemanja in samospoštovanja, naklonjenosti do sebe in drugih ter, odvisno od situacije, včasih odločnosti in nepopustljivosti, drugič pa mehkobe in prilagodljivosti. Pravilna notranja drža je posledica znanja, izkušenj, vadbe ter stika s svojim duhovnim jazom.

Osrediščeni v sebi mnogo lažje dosegamo svoje cilje ter se bolj umirjeno in učinkoviteje odzivamo na življenjske (ne)prilike.


Ostale informacije

Letošnji letnik bo neke vrste eksperimentalni letnik, zato bo letos nižja cena. Eksperimentalni predvsem zaradi tega, ker tak kakršen je zdaj, še ni bil preizkušen v praksi, nikakor pa to ne bo vplivalo na kakovost programa, nenazadnje so za nami 30  letne izkušnje na področju izobraževanja in vzgoje odraslih.


Predstavitveni predavanji bosta v torek, 12. in v sredo, 13. oktobra ob 18. uri.

Zaradi prostorske omejenosti se je treba obvezno prijaviti, in sicer najpozneje do petka, 8.10.2021!

Prijavite se lahko po e-pošti na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

Če se bosta oblikovali dve skupini, bodo srečanja potekala enkrat tedensko ob torkih in ob sredah od 18:00 do 20:30.

Plačilo je možno v 8 mesečnih obrokih po 80 EUR.

Program bo potekal celo šolsko leto oz. 8 mesecev, od sredine oktobra do sredine junija.

Leo Ivandič

Fotka Leo   Leo Ivandič
Svetovanje

Kontakti

Šola čustvene inteligence
Ruska 13, 1000 Ljubljana
E-mail: sci@cdk.si
Tel.:   Brane Krapež - 041 988 556
         Leo Ivandič - 031 233 180