Natisni

"Pot do prave sreče"

Vsi hrepenimo po sreči, žal pa večina ljudi zmotno verjame, da je ta odvisna predvsem od zunanjih okoliščin. Zato bi radi v čimkrajšem času zaslužili čimveč, radi bi bili priljubljeni, želimo, da se drugi obnašajo v skladu z našimi pričakovanji in smo veliko pripravljeni narediti za relativno kratkotrajne užitke, ki jih prinašajo nakupovanje, hrana, pijača, kajenje, spolnost ipd. Vse to nam verjetno res prinese kratkotrajne trenutke sreče, a kaj ko se po tem spet pojavi občutek praznine, ki ga je ponovno treba z nečim zapolniti. Poleg tega ima taka življenjska naravnanost precej negativnih stranskih učinkov. Spodbuja hitenje, površnost v odnosih, medsebojno primerjanje in tekmovalnost, posledično čustveno in včasih tudi fizično nasilje, nenasitno potrošništvo in številne druge odvisnosti. Kaj res verjamete, da je to prava pot do sreče?

Učitelji v Šoli čustvene inteligence verjamemo, da je človek lahko srečen, četudi zunanje okoliščine niso vedno take, kot si jih želi. Zunane okoliščine seveda niso povsem nepomembne, vendar nam same po sebi ne morejo prinesti prave sreče in izpolnjenosti. Bolj kot zunanje so pomembne okoliščine v človekovi notranjosti. Pravimo jim samosprejemanje, samozaupanje in samospoštovanje. Tem trem je treba dodati še optimizem in sposobnost ustvarjanja sproščenih, odkritosrčnih in pravičnih odnosov, tako v družini kot službi in krogu prijateljev. Ključ do prave sreče so torej dobri odnosi – do sebe, do drugih ljudi (zlasti bližnjih) in do narave. Vsi ljudje globoko v srcih hrepenimo po takih odnosih, žal pa jih le redko kdaj znamo na tak način vzpostavljati in ohranjati. Te umetnosti nas niso naučili ne doma ne v šolah, ki smo jih obiskovali. Zato še danes ne vemo prav dobro, kako izraziti čustva in občutke, ne da bi škodovali sebi in drugim; kako se postaviti zase na sprejemljiv način; kako sprejeti poraze in izgube in se učiti iz njih; kako se posloviti od preteklosti in se smelo zazreti v prihodnost; kako se vživeti v druge, ne da bi izgubili sebe; kako se, težavam navkljub, veseliti življenja.

»Plavanja v toku življenja« smo se nevede učli v okolju, v katerem smo odraščali. Čustveni, miselni in vedenjski vzorci, ki smo se jih navzeli v primarnem okolju, nimajo velikega vpliva samo na naše življenje, temveč tudi na ožje okolje in zanamce. Zato je dokaj nerazumljivo, da smo se tej plati življenja resneje začeli posvečati šele konec prejšnjega stoletja. Produkt tega raziskovanja je nastanek izrazov kot sta čustvena pismenost in čustvena inteligentnost. Seveda bi se dalo na dolgo in široko razpravljati o ustreznosti omenjenih izrazov, a bolj kot to se nam zdi pomembno, da se posvetimo praksi. Pomembno je, da začnemo na novo spoznavati sebe, svoje prave motive, odzive, čustva, svoje resnične potrebe in da izboljšamo temeljni odnos – odnos do sebe. Dokler človek ne bo sprejel in razumel sebe, svojih čustev, njihove funkcije in še globljih gibal, ne bo zares razumel ne drugih ljudi in njihovih čustev ne sveta, v katerem živimo.

Pot do prave sreče je pravzaprav pot do sebe in drugih. To pot lahko imenujemo tudi čustveno opismenjevanje ali zdrav osebni in duhovni razvoj. Zares srečni bodo le tisti, ki so odprti do življenja, takšnega kot je ter so se pripravljeni učiti in rasti. Tako kot smo se naučili brati in seštevati, lahko postanemo tudi čustveno pismeni. Zato je čustveno opismenjevanje eden od najbolj pomembnih in vznemirljivih projektov, pred katere nas postavlja življenje. Ste pripravljeni nerediti ta korak in stopiti na pot, ki vas bo pripeljala do prave sreče? Za začetek priporočamo program Umetnost ravnanja s čustvi.

Brane Krapež

Natisni

"Skrivnostna moč srčnega magnetizma"

Podnaslovi prispevka:
11. september 2001 
Srce je močnejše od možganov 
Odziv psov na človekovo energijo 
Maharishijev učinek 
Delavnica Odprite svoje srce 

Že od nekdaj nam številna verska izročila in duhovne tradicije, kot tudi pesniki in drugi umetniki sporočajo, da smo med seboj mnogo bolj povezani, kot mislimo da smo. No, to trditev zdaj potrjujejo tudi spoznanja, do katerih so znanstveniki prišli z opazovanjem sprememb magnetnega polja Zemlje.

11. september 2001
Spremembe magnetnega polja našega planeta so pritegnile pozornost znanstvenikov ob dogodkih, ki so se zgodili 11. septembra 2001. V tistem obdobju so ZDA imele dva satelita imenovana GOES, (geostacionarni okoljski operativni satelit). En je nadziral severno poloblo, drugi južno, njuna naloga pa je merjenje magnetnega polja Zemlje ter pošiljanje teh podatkov na Zemljo vsakih 30 minut. In ti podatki običajno nihajo v razponih, na katere so se znanstveniki že navadili. Ko so septembra leta 2001 odčitavali te podatke, so ugotovili mnogo večja odstopanja od običajnih glede na dotedanja odčitavanja in začeli so se spraševati, kaj je vplivalo na magnetno polje celotnega planeta. Do tedaj takšnih odstopanj še niso videli. Ko so podatke obeh satelitov datumsko in časovno uskladili, so presenečeno ugotovili, da največje odstopanje sovpada z dogodki, ki so se zgodili 11. septembra 2001. Če smo še bolj natančni, prvo večje odstopanje se je zgodilo 15 minut po trčenju prvega letala v stolp Svetovnega trgovinskega centra. Na osnovi tega lahko upravičeno sklepamo, da ljudje s čustvenimi odzivi vplivamo na svojo okolico, navkljub dosedanji znanstveni predpostavki, da človekovo subjektivno doživljanje nima objektivnih učinkov na njegovo okolje, sploh pa ne fizikalnih.

Srce je močnejše od možganov
Sledila je vrsta resnih raziskav, posledica katerih je ugotovitev, da je človeško srce največji proizvajalec električnega in magnetnega polja v telesu. To je pomembna ugotovitev, ker smo pred tem verjeli, da so to predvsem možgani. Možgani imajo električno in tudi magnetno polje, vendar pa sta ti dve relativno šibki v primerjavi s srčnim. Električno polje srca je 50 do100 krat močnejše, magnetno pa celo do 5000 krat močnejše od magnetnega polja možganov. Zakaj je to odkritje tako pomembno? Na delovanje fizičnega sveta, kakršnega poznamo, v veliki meri vplivata ti dve polji energij – električno in magnetno ali krajše elektromagnetno polje. Po drugi strani pa na ti dve polji vplivamo tudi ljudje s svojim načinom življenja. Ti dve polji sta torej (ne povsem neodvisno od nas in tega, kar počnemo) vpleteni v življenje celotnega planeta – od podnebja in vremenskih vzorcev, imunskih odzivov ljudi na vsem planetu, ciklusov vojn in miru, naših kognitivnih sposobnosti, sposobnosti za reševanje težav ipd., in to ne glede na različnost in navidezno nepovezanost vsega naštetega.

Močno čustveno odzivanje velikega števila ljudi ob dogodkih 11. septembra 2001 je torej imelo tako velik vpliv, da se je spremenilo magnetno polje celega planeta. Kako je lahko do tega prišlo?

Če upoštevamo naslednja tri dejstva:

  • oba satelita sta 11.9.2001 v času terorističnih napadov na ZDA zabeležila močna in neobičajna nihanja magnetnega polja planeta;
  • magnetno polje človekovega srca je lahko do 5000 močnejše od možganskega;
  • čustva, ki jih posameznik doživlja dokazano vplivajo na delovanje njegovega srca;

potem je kot na dlani, da je 11.9.2001 prišlo do neobičajnih in do takrat še nezabeleženih nihanj magnetnega polja celega planeta zato, ker je v ozadju bila moč mase ljudi po vsem svetu, ki so istočasno bili osredotočeni na katastrofo v ZDA in se na to odzivali z močnimi čustvi.

Vsi vemo, da čustva vplivajo na delovanje srca, vendar ne na enak način. Neprijetna čustva, kot so jeza, sovraštvo, strah, ljubosumje in njim podobna, ustvarjajo kaotične srčne grafikone z veliko frekvenco. Prijetna čustva, kot so ljubezen, hvaležnost, občudovanje, spoštovanje pa ustvarjajo zelo koncentrirane valove z majhno frekvenco, a kljub temu z veliko močjo, zlasti kadar so ta prijetna čustva močna. Ne da bi poznal teh fizikalnih dejstev, sem v prvi polovici devetdesetih prejšnjega stoletja opazil, da psi zaznavajo moje subjektivno počutje in se odzivajo nanj.

Odziv psov na človekovo energijo
Spominjam se dogodka iz obdobja, ko sem še živel pri starših. Vem, da sem bil v nekem stresnem obdobju ter da sem ravno nekam odhajal od doma in bil jezen nase, ker zamujam. Ko sem stopil iz stopnišča na parkirišče, se je sosedov pes, ki ni nikoli lajal na ljudi, zapodil vame in zalajal, kar je začudilo tako mene kot njegovega lastnika. Energija, ki sem jo oddajal je očitno vznemirila sicer zelo mirnega psa.
Po drugi strani pa se spomnim izkušenj s psi iz poznejšega obdobja, sredi devetdesetih. Pomemben podatek je, da sem v tem obdobju skoraj vsak dan meditiral sam doma in vsaj enkrat tedensko skupaj s kolegi. Poleg tega sem v tem času vodil veliko meditativnih delavnic, ne samo osnovnih, temveč tudi naprednih, na katerih sem seveda prav tako meditiral skupaj z ljudmi, ki sem jih učil. V tem obdobju sem že imel družino in kot podnajemniki smo se večkrat selili. To pa je bilo povezano z ogledi številnih stanovanj in hiš, ki so jih ljudje oddajali in veliko teh lastnikov je imelo tudi pse. Zanimivo mi je bilo, da so vsi ti psi, brez izjeme in na veliko začudenje svojih lastnikov, z menoj zelo hitro vzpostavili izjemno sproščen in zaupen odnos. Nekateri psi so ves čas skakljali okrog mene ter s cviljenjem ali na kak drug način kazali, da si želijo moje pozornosti, drugi so mirno ležali ob mojih nogah in mi sledili kamorkoli sem se premaknil. Mnogi lastniki niso razumeli, zakaj se njihovi psi, ki so povečini bili zadržani do tujcev, tako obnašajo. Očitno se odgovor skriva v srčnem magnetnem polju, ki je zaradi številnih meditacij bilo takšne kakovosti, da je pritegovalo pse. Toda človeško srce ne vpliva samo na moč in kakovost magnetnega polja, temveč tudi na hormonsko delovanje organizma. V trenutkih sproščenosti, zlasti pa med meditacijo, človeško srce izloča hormon oksitocin (včasih so verjeli, da nastaja samo v možganih), to je hormon, ki nam omogoča doživljanje prijetnih čustev, občutkov zadovoljstva, izpolnjenosti in pomirjenosti s seboj. Ker nam omogoča doživljanje čustev povezanih z naklonjenostjo, zaupanjem in bližino, je ta hormon dobil tudi svoje popularno ime – hormon ljubezni. Velja za hudega uničevalca vseh stresnih čustev, kot so zaskrbljenost, strah, jeza, zavist … Z redno meditacijo torej izjemno pozitivno učinkujemo tako na svoje počutje kot na svoje okolje, kar dokazujejo odzivi psov, kot tudi v nadaljevanju opisan Maharišijev učinek.

Maharishijev učinek
Zdaj, ko vemo, da vsak posameznik s svojim energijskim poljem vpliva na svoje ožje okolje, ter da veliko število ljudi, ki doživlja podobna čustva, ima velik vpliv na širše okolje, se nam zastavlja še eno vprašanje. Koliko posameznikov, ki v svojih srcih ustvarjajo podoben občutek, je potrebno, da se dejansko pokažejo gotove spremembe v okolju? Mnenja glede tega so različna. Nekoč, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil poznan tako imenovan Maharishijev učinek. Ti primeri, ki potrjujejo obstoj vzročno-posledične povezave med človeško zavestjo in svetom okrog nas, so dobro dokumentirani. Dovolj veliko število študentov TM se je za kak teden ali dva naselilo v nekem kraju ter skupaj istočasno izvajalo napredne meditativne tehnike vsaj dvakrat dnevno. Ta poskus so naredili v več različnih krajih po svetu. Statistika je pokazala naslednje. V času njihovega bivanja v kraju je močno upadla kriminaliteta vseh oblik, zmanjšalo se je tudi število prometnih nesreč, samomorov in drugih neljubih stvari, ki jih statistično beležijo. Takrat je bila ustvarjena naslednja formula: Da dobimo konkreten in merljiv učinek v nekem okolju, potrebujemo določeno število ljudi, ki počne isto stvar. To število je kvadratni koren od 1% populacije, ki prebiva v tem kraju – takrat lahko dobimo ta učinek.

Delavnica Odprite svoje srce
Če želite bolje spoznati potenciale in skrivnosti srčnega magnetizma, po drugi strani pa tudi usvojiti načine, s katerimi boste okrepili moč in kakovost magnetnega polja svojega srca, ste toplo vabljeni na delavnico Odprite svoje srce. Na njej boste pod izkušenim vodstvom prejeli ključ, ki odpira človeško srce. S tem ključem pa ne boste samo odpirali duri svojega srca, temveč tudi pot do src drugih ljudi in drugih bitij.

Brane Krapež

Natisni

"OGLIŠČA POZITIVNEGA TRIKOTNIKA"

Program Pozitivni trikotnik je nastal na osnovi dvajsetletnih izkušenj na področju izobraževanja in vzgoje odraslih. Zasnovan je tako da pomaga udeležencem poiskati odgovore na tri ključna življenjska vprašanja:

  1. Kako razumeti in sprejeti sebe kot psihološko – čuteče in misleče bitje ter spremeniti neustrezne vzorce vedenja in reagiranja?
  2. Kako poskrbeti zase v svojem socialnem okolju, bolje razumeti druge in pozitivno vplivati na njih?
  3. Kako ohraniti stik s svojim notranjim - duhovnim jedrom in ohranjati prisebnost, zlasti v zahtevnih življenjskih situacijah?

Program Pozitivni trikotnik nam pomaga napredovati na vseh treh področjih, ki so med seboj tesno povezana in vplivajo druga na drugo. Pozitivna sprememba na enem področju ima pozitiven vpliv tudi na drugi dve. Program je praktično naravnan s poudarkom na osebni izkušnji in omogoča takojšnjo uporabo vsebin v vsakdanjem življenju. Udeleženci delajo na izzivih, s katerimi se dejansko soočajo v svojem življenju, pri tem pa so deležni jasnih konceptov, razlag in uporabnih napotkov.

Pozitivni trikotnik temelji na treh osnovnih sklopih, ki se vsebinsko prepletajo med seboj

 

1. OGLIŠČE – SPOZNAVANJE SEBE

Kot otroci smo bili majhni ter odvisni od staršev in drugih pomembnih odraslih. Oni so bili naši prvi učitelji, ki so nas spremljali na poti odraščanja in nam pomagali da se razvijamo v funkcionalne odrasle osebe. Vendar so ti učitelji lahko na nas prenesli samo tisto, kar so znali sami. Čeprav starši povečini želijo dobro svojim otrokom in delajo najbolje kot lahko, je njihovo poznavanje psiholoških potreb in psihološkega razvoja otrok precej pomanjkljivo. Zato lahko trdimo, da odraščanje in osebni razvoj velike večine otrok potekala ob »nekvalificiranem« osebju. Kot posledica tega si otroci ustvarijo in ponotranjijo nekatera prepričanja o sebi, o drugih in o svetu, ki niso samo neustrezna, temveč marsikdaj tudi škodljiva. Potem, ko odrastejo, jih doživljajo, kot nekaj prirojenega in verjamejo, da nič ne morejo spremeniti. Kje se to kaže?

  • Se vam je že večkrat zgodilo, da se ne zmorete postaviti zase, čeprav veste, da imate prav?
  • Vas nekateri ljudje vedno znova prizadenejo in si pri tem ne znate pomagati?
  • Ste večkrat nesproščeni v družbi in se ne počutite dovolj vredne?
  • Pogosto otrpnete v konfliktnih situacijah ali pa imate občutek, da še bolj zanetite spor?
  • Vas prizadene, ko vas kritizira nekdo, čigar mnenje vam je pomembno?

 V ozadju teh vedenj so sicer trdna, toda le naučena prepričanja, ki jih lahko spremenite.

Trije predali psihe
Pri spoznavanju sebe in osvobajanju iz primeža neustreznih prepričanj o sebi, o drugih in o svetu, v katerem živimo si pomagamo s koncepti Transakcijske analize. Ta med drugim govori tudi o treh ego stanjih – »treh predalih« psihe. Imenujejo se Roditelj, Odrasli in Otrok. Med njimi nenehno potekajo nezavedni notranji dialogi, ki še kako oblikujejo naše doživljanje in obnašanje. Vsako ego stanje lahko prepoznamo v načinu reagiranja. Otrok je povezan s čutenjem, željami in čustvovanjem; Roditelj z družbenimi normami, vrednotami, pravili ter čustvi, ki so povezana s kritiko in nego; Odrasli pa s treznim razmišljanjem, zavestnim odločanjem in iskanjem rešitev tukaj in zdaj.

Kako se danes odzivamo na življenjske situacije in sporočila drugih ljudi ter kako se ob tem počutimo, je odvisno od tega, katero ego stanje se najprej odzove. Večinoma gre za avtomatične odzive, v ozadju katerih sta otroška in/ali roditeljska poenostavljena in pogosto izkrivljena logika. Ti avtomatizmi se aktivirajo predvsem v neprijetnih situacijah: ko se jezijo na nas, nas kritizirajo, ko se počutimo zavrnjeni, obsojeni, neustrezni, nemočni ali kadar mi obsojamo vedenje drugih, se jezimo na njih, jih zavračamo in preziramo. Največ težav nam povzročata »sprta« Roditelj in Otrok, ki v določeni situaciji vlečeta vsak na svojo stran in povzročata notranji konflikt. To so nam vsem znane situacije, ko nam razum veleva eno, čustva pa nekaj drugega. Rešitev je v vključitvi ego stanja Odraslega, ki naj bi razrešil nastali notranji konflikt, toda večina ljudi tega ne zna narediti.

 

2. OGLIŠČE – TRENING SOCIALNIH VEŠČIN

V tem sklopu skrbimo za čustveno opismenjevanje oziroma za krepitev svoje socialne moči. Ker živimo v družbi, smo kot socialna bitja hočeš nočeš odvisni tudi od drugih ljudi. Kaj lahko damo ožjemu socialnemu okolju in kaj lahko od njega dobimo, je odvisno prav od naših socialnih spretnosti. Ali znamo vplivati na druge na tak način, da nam pomagajo in nas podpirajo pri doseganju naših ciljev? Znamo tudi mi razumeti in podpirati druge? Si v socialnih stikih povečini pridobivamo prijatelje in podpornike ali pa si ustvarjamo nasprotnike? Poglejmo si nekaj uporabnih socialnih veščin:

Umetnost poslušanja in vživljanja v druge ljudi
Kako odpreti svoj um in svoje srce za drugačnost drugih ljudi in zakaj? Bolj ko razumemo, kako drugi funkcionirajo in bolj ko čutimo z njimi, lažje sprejemamo njihovo drugačnost. Ker drugi to doživljajo kot izraz naklonjenosti, so avtomatično bolj sproščeni in tudi sami bolj naklonjeni do nas. Posledica so večja medsebojna odprtost, spoštovanje in bližina, kar si vsi želimo, še posebej v odnosih z nam pomembnimi ljudmi. Umetnost poslušanja in vživljanja v notranji svet drugih velikokrat omili ali povsem odpravi nepotrebne napetosti in zaplete v odnosih z ljudmi, s katerimi živimo ali delamo.

Umetnost sporočanja
Z ustreznim sporočanjem močno povečamo možnost, da nas bodo drugi zares slišali in upoštevali, da bodo razumeli naše meje, potrebe, zahteve, izraženo kritiko ipd. Pri sporočanju sta pomembni dve stvari: kaj sporočamo in kako sporočamo. Napake delamo na obeh ravneh, tako pri oblikovanju svojih sporočil kot tudi pri načinu sporočanja. Oboje je pomembno, zato se posvečamo obema veščinama, čeprav izkušnje iz prakse kažejo, da ima način sporočanja ponavadi večjo težo. Ni vseeno, s kakšno energijo izrazimo svoje sporočilo in prav tu se nam največkrat zalomi, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato se bomo učili vnašati v odnos mirno in stabilno energijo, ki veliko prispeva k ohlajanju 'pregretih' čustev in reševanju zapletov. Pomembno pa je tudi, kako oblikujemo svoje sporočilo, še zlasti pri izražanju kritike, s čimer imamo v življenju največ težav. Zato se obe pomembni veščini učimo uporabljati v situacijah, s katerimi se dejansko srečujemo v svojih življenjih.

Ravnanje v konfliktih
Konfliktne situacije so nekaj povsem naravnega. Ljudje imamo različna mnenja, različne potrebe, želje, interese … in kadar se zgodi, da se srečata dve med seboj izključujoči si želji, imamo konfliktno situacijo. Osnovni problem ni v konfliktni situaciji, temveč v napačnih poskusih, da bi ta konflikt želja razrešili. Ko slišimo besedo konflikt, najprej pomislimo na prepir, kričanje, jezo, užaljenost, 'kuhanje mule' in včasih tudi na fizično nasilje. Toda to ni konflikt! Vse našteto so neprimerni poskusi razreševanja nastale konfliktne situacije. V konfliktnih situacijah imamo vedno možnost izbire, lahko gremo v sodelovanje, katerega cilj je razrešitev konfliktne situacije, ali pa v borbo, čigava želja ali čigav interes bo zmagal. Zaradi prevelike identifikacije z željo, konflikt dveh želja preraste v medosebni konflikt. Ko obvladamo umetnost razločevanja med bitjem in njegovo željo, konfliktne situacije postanejo priložnost, za medsebojno spoznavanje in zbliževanje. Kadar tega ne zmoremo, jih doživljamo kot nevarnost. Pogoj za mirno reševanje konfliktov sta prisebnost in čustvena pismenost, vsaj enega od udeležencev. In to lahko postane prav vsak.

Ravnanje s čustvi
Ker so čustva sestavni del vseh odnosov, posebno pozornost posvečamo skriti čustveni logiki. Spoznavamo pravo vlogo čustev v odnosih, kako jih primerno izraziti in kako se odzivati na čustva drugih ljudi. Našim čustvom vedno botrujejo tehtni subjektivni razlogi - nikoli se ne pojavijo kar tako. Kar razumevanje čustev še bolj zaplete, je dejstvo, da so glede na objektivne okoliščine marsikdaj situaciji povsem neprimerna, preveč intenzivna, včasih pa prikrita ali zadušena.

 

3. OGLIŠČE – OSREDIŠČANJE V SEBI

Ohranjanje prisebnosti nam omogoča, da v neprijetnih situacijah ostanemo mirni in samozavestni, ter ostanemo v pozitivnem in stvarnem odnosu do sebe, sogovornika in situacije, v kateri smo se znašli. Kako ostati priseben, ni nekaj, kar sodi med običajne spretnosti, ki jih starši prenašajo na svoje otroke, zato se marsikomu zdi normalno, da v zahtevnih situacijah »iztiri«, izgubi prisebnost in kontrolo nad seboj. Razmišljanje »Nisem imel druge izbire«, je ponavadi sklepno dejanje takšnih dogodkov, kar je razumljivo. Človek, ki je »ves iz sebe«, težko izbira situaciji primerno vedenje. Odziva se spontano in refleksno zažene »stare programe«, s katerimi pa največkrat ne doseže želenega rezultata. Krepitev prisebnosti nam omogoča, da v zahtevnih situacijah lažje zavzamemo ustrezno notranjo držo, trezno razmišljamo in naredimo pravo stvar. Usposabljanje temelji na treh pristopih: meditaciji, pripravi na neprijetne situacije in treningu samoobvladovanja.

Meditacija
Meditacija je v osnovi zelo naraven in prijeten postopek, ki ga lahko izvaja vsakdo. Gre za metodo postopnega sproščanja in poglabljanja pozornosti v tihe globine lastne zavesti, kjer lahko doživite pristen in poglobljen stik s seboj ter se napolnite z notranjim mirom, stabilnostjo in vitalnostjo. Meditacija dokazano sprošča nakopičene napetosti, obnavlja duševno ravnovesje in utrjuje stik s seboj.

Priprava na neprijetne situacije
Vsak športnik ve, da mora trenirati, da bi povečal določene sposobnosti, telesno moč ali vzdržljivost. Enako velja za soočanje s konflikti in neprijetnimi situacijami. V naši naravi je, da se neprijetnostim skušamo izogniti, želja po izogibanju pa temelji na strahu – kar je razumljivo. Na žalost so neprijetnosti in konflikti sestavni del življenja, zato se je namesto izogibanja, na konflikt in druge neprijetnosti bolje pripraviti. S pripravo povečamo svojo sposobnost za ustrezno reagiranje, s tem pa se poveča tudi naša dejanska moč. Spoznanje, da nismo nemočni nam omogoča, da na ogroženost ne reagiramo s strahom, ali pa da je ta manjši in obvladljiv. Tako bomo lažje ohranili svoje samospoštovanje, z večjo mirnostjo uveljavljali svoje zahteve ali prisluhnili zahtevam drugih. Na tak način tudi zmanjšujemo zaskrbljenost in tesnobo! Obe namreč temeljita na občutku nemoči in predstavi, da ne bomo zmogli obvladati neke neprijetne, a neizogibne situacije.

Trening samoobvladovanja
Trening samoobvladovanja pa nam pomaga, da ohranimo prisebnost in notranji mir tudi v trenutkih, ko se znajdemo v zahtevni situaciji. Obvladajmo sebe in svoje vedenje in ne vedenja drugih je vodilna misel tega dela. Tako ne izgubljamo energije za stvari, nad katerimi dejansko nimamo kontrole. Pri samoobvladovanju vadimo pravilno notranjo držo, s katero ohranjamo ravnovesje, aktiviramo svoje energije in vzpostavimo pozitiven odnos do sebe in drugih. Najpomembnejše je, da v trenutkih, ko se počutimo izvani ali nemočni ne reagiramo refleksno pod vplivom starih obrazcev, temveč da poskrbimo zase na nov način. Z napadalnostjo, obrambo ali izogibanjem izgubljamo energijo in delujemo nagonsko, ohranjanje prisebosti pa poveča možnost izbire kot tudi učinkovitost izbrane akcije. Pravilna notranja drža je posledica več različnih dejavnikov: miru in sproščenosti, notranje gotovosti, samosprejemanja, naklonjenosti do sebe in drugih, ter, odvisno od situacije, včasih odločnosti in nepopustljivosti, drugič pa mehkobe in prilagodljivosti. Pravilna notranja drža je posledica znanja, izkušenj, vadbe ter stika s svojim notranjim jazom.

Osrediščeni v sebi mnogo lažje dosegamo svoje cilje ter se bolj umirjeno in učinkoviteje odzivamo na življenjske (ne)prilike.

Brane Krapež in Leo Ivandič

Natisni

DRUŽINSKA MEDIACIJA

DRUŽINSKA MEDIACIJA

Da bi si ustvarili čim boljšo predstavo o družinski mediaciji, vam jo bom skušal približati v obliki nekakšnega "intervjuja s samim seboj".

Kaj je mediacija?
To je postopek, v katerem osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe (mediatorja) ugotovijo, kaj je bistvo njihovega spora, izrazijo svoja mnenja, ideje, želje, potrebe, težave in bojazni ter poskušajo najti rešitev, ki bo ustrezala obema stranema. Najpogostejši učinek mediacije je, da okrepi ali na novo vzpostavi odnos medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Če se dva razhajata, pa pomaga, da se odnos zaključi na tak način, da je materialna in čustvena škoda čim manjša. Moto mediacije je: sklenimo takšne dogovore in poiščimo takšne rešitve, da bomo vsi zadovoljni, da bomo vsi zmagali. In to je možno doseči, take rešitve obstajajo! Če si le vzamemo čas, jih bomo zagotovo našli.

Od kod izvira?
Mediacija izhaja iz Združenih držav Amerike, od koder se je, kot ena od zelo učinkovitih metod reševanja sporov, razširila skoraj po celem svetu. S pomočjo mediacije se lahko rešujejo spori vseh vrst: gospodarski, politični, meddržavni, delovnopravni, družinski, spori v šolah in podobno. Mediacijo vodi mediator, ki je za to usposobljen in je v odnosu do sprtih strani povsem nevtralen. Mediatorji gredo po osnovnem usposabljanju običajno v specializacijo za eno področje. Nekateri se usposobijo za dve ali več področij, vendar v praksi pretežno delujejo na tistem, ki jim je osebno najbližje. Potem si z vodenjem mediacij nabirajo izkušnje in se na izbranih področjih tudi dodatno strokovno izpopolnjujejo.

Zakaj me je najbolj pritegnila družinska mediacija?
Zaradi čustvene globine in bolečin, ki spremljajo družinske spore. Vse medčloveške spore spremljajo takšna in drugačna čustva. Najgloblja in najbolj boleča čustva pa se nedvomno porajajo v družinskih konfliktih, zlasti tistih, ki ostajajo nerazrešeni. Zgodnje izkušnje iz primarne družine imajo zelo velik vpliv na vse človekove nadaljnje odnose. Zato se mi zdi, da družine potrebujejo največ pomoči pri reševanju medsebojnih konfliktov.

Zakaj spore v družini spremljajo tako globoka in boleča čustva?
Družina nam po eni strani predstavlja varno gnezdo, kjer se počutimo sprejeti in ljubljeni in kjer lahko to ljubezen vračamo, po drugi strani pa je zaradi svoje heterogenosti že po definiciji konfliktna skupina. Družina je pravzaprav zelo zanimiva skupina, kjer sta po eni strani prisotni velika bližina in čustvena povezanost, po drugi strani pa so prisotne velikanske razlike med družinskimi člani. Imamo razlike med spoloma, kar se kaže predvsem v odnosu med staršema, in generacijske razlike, ki so prisotne med starši in otroki. Družinski člani so po eni strani čustveno zelo povezani med seboj, po drugi strani pa se njihove želje in potrebe zelo razlikujejo. Usklajevanje različnih želja, interesov in potreb pa ni vedno enostavno. Zato so konfliktne situacije v družinah nekaj povsem naravnega. Ne samo v družinah, na splošno so konflikti in medsebojne razlike sestavni del življenja in temu se ne moremo izogniti. Poglavitno vprašanje je, kako se družinski člani soočajo s konfliktnimi položaji in kako jih razrešujejo. Če konfliktno situacijo doživljajo kot nekaj ogrožajočega, potem bodo tekmovali med seboj za prevlado svojih interesov in potreb. Tako se družinski člani znajdejo v položaju, ko jih ogrožajo ljudje, ki so jim blizu in od katerih si želijo, da bi jih razumeli, sprejeli in imeli radi. To dejstvo doživljajo kot veliko razočaranje in bolečino. Če pa družinskim članom uspe sprejeti konfliktne situacije kot sestavni del življenja, priložnost za učenje in preseganje lastnih omejitev, potem se bodo usedli, se skupaj pogovorili in poiskali rešitev, s katero bodo vsi zadovoljni. Nenazadnje je to v interesu vseh. Če jim kljub večkratnim poskusom to ne uspe, nič za to. Vedno se lahko obrnejo na družinskega mediatorja, ki jim bo pri tem pomagal. Skratka, pomembno je, da spremenimo svoj odnos do konfliktnih situacij.

Kateri spori v družini so najpogostejši?
Žal je največ medpartnerskih sporov. Žal zato, ker oče in mama predstavljata steber družine in prav od njunega odnosa je v največji meri odvisna stabilnost družine. Število ločitev nam kaže, da je danes partnerstvo v krizi, s tem pa tudi družina. Takoj za tem so spori med starši in mladostniki. Slednji se osamosvajajo, upirajo starševskemu nadzoru in trgajo nevidne vezi s starši. Mnogi starši se v tem obdobju ne znajdejo najbolje, ali ne znajo popustiti vajeti nadzora ali pa mladostnikom ne postavljajo nikakršnih meja. Vse skupaj pa je naporno za obe strani. Potem pridejo na vrsto spori med sorojenci, spori med člani razširjenih družin in drugi.

Kakšna je vloga družinskega mediatorja?
Temeljna vloga družinskega mediatorja je, da ustvari sproščeno in konstruktivno vzdušje, da odpira prostor za komunikacijo in pomaga sprtim družinskim članom, da izrazijo svoje bojazni, želje in potrebe, da povedo, kaj si želijo, kaj bi za njih bila dobra in poštena rešitev spora ter da zares slišijo drug drugega. Ko zares slišimo drugega, ko spoznamo prave razloge za njegovo vedenje, šele takrat se lahko razblinijo naše zgrešene interpretacije. Ko stvari postanejo bolj razvidne in ko sprte strani spoznajo, kje je bistvo problema, kaj si v resnici želijo, kaj je za njih pomembno in kaj ni tako pomembno, potem je rešitev že zelo blizu. Mediator z usmerjenimi vprašanji sistematično vodi družinske člane proti skupnemu cilju - poštenemu in za vse strani sprejemljivemu dogovoru.

So kakšne razlike med družinskimi mediacijami?
Da. En tip družinskih mediacij predstavljajo ločitvene mediacije. V tem primeru sta se partnerja že odločila za ločitev, a se ne moreta dogovoriti o skrbništvu za otoke, delitvi premoženja in o drugih za urejeno življenje pomembnih zadevah. Drugi tip predstavljajo tako imenovane rekonstruktivne mediacije. V teh primerih sprte strani niso usmerjene v ločevanje, temveč v ponovno povezovanje in utrjevanje medsebojnih vezi. Družinski člani želijo razrešiti svoje spore in urediti medsebojne odnose, da si olajšajo skupno bivanje, vendar se sami niso sposobni dogovoriti in poiskati ustrezno rešitev.

Kaj se dogaja na ločitveni mediaciji?
Vloga mediatorja v tem primeru je, da partnerjema v razhajanju pomaga pri razmejevanju partnerske in starševske vloge. Partnerja ali zakonca morata spoznati, da se njuno partnersko razmerje zaključuje ali se je že zaključilo, kar pa ne velja za starševsko vlogo. Nista več partnerja, še vedno pa sta starša svojih otrok. Tega dejstva ločitev ne more izbrisati. Tudi po ločitvi bosta vsak na svoj način morala skrbeti za skupne otroke. Dogovoriti se morata, kako bosta to počela, da bodo otroci čim manj prikrajšani. Da bodo kljub ločitvi, ki je za otroke precej boleča, še naprej imeli oba starša. Za otroke je to zelo pomembno. Dogovoriti se morata pri kom bodo otroci živeli, kako pogosti bodo stiki z odsotnim staršem, kako bo s preživnino, s šolanjem otrok, morebitno versko vzgojo in podobno. Pri iskanju primernih rešitev morata upoštevati vse družinske člane. V mislih je treba imeti predvsem koristi svojih otrok in pri tem ne pozabiti nase.

Kakšna pa je rekonstruktivna mediacija?
V teh mediacijah mediator pomaga družinskim članom, da obnovijo odnos in sklenejo takšne dogovore, ki bodo odpravili spore, utrdili medsebojne vezi in jim olajšali življenje. Najpogosteje gre za spore med zakonci ali med starši in mladostniki. Znanje in izkušnje, ki sem si jih nabral kot učitelj v Šoli čustvene inteligence, mi pridejo zelo prav pri vseh družinskih mediacijah, zlasti pa pri rekonstruktivnih.

Brane Krapež, družinski mediator

UTRINKI Z MEDIACIJE

Mati samohranilka verjame, da je hči ne spoštuje, da jo ignorira, da se je izogiba in podobno. To je po eni strani zelo boli, po drugi pa zelo jezi in je do hčere marsikdaj kritična in groba. Hči se je res izogiba in če ni nujno, raje nima kontakta z mamo. Tudi hči je jezna na svojo mamo, včasih tudi groba do nje. Ozračje med njima je precej napeto in zaradi tega se spreta tudi pri banalnih stvareh, kot so denimo plačevanje položnic in delitev hišnih obveznosti.

Vsaki posebej sem z vprašanji pomagal, da je spregovorila o pravih razlogih za svoje obnašanje. Hči je povedala, da se tako vede, ker vsak stik z mamo predstavlja potencialno nevarnost, da jo bo mama spet prizadela s svojo kritiko, nerganjem, obtoževanjem in izražanjem nezadovoljstva. Občutek ima, da ji mama ves čas sporoča, da je slaba hči in to jo zelo boli. Zato se je izogiba.

Mama je povedala, da jo zelo boli nespoštljivo ravnanje hčere. Ona je svoje starše ubogala, sama pa tega s strani svojih otrok ni deležna. Izkazalo se je, da mama s svojim pritoževanjem in kritiziranjem želi doseči, da hči spremeni svoje obnašanje. Želi si, da bi hči z njo normalno komunicirala in da bi jo bolj upoštevala. Žal pa s svojim ravnanjem dosega ravno nasproten učinek.

S pogovorom smo prišli do tega, da obe želita biti slišani in upoštevani. Vsako posebej sem prosil, da pove, kakšno ravnanje nasprotne strani bi ji dalo občutek, da je spoštovana in upoštevana. Ko sta slišali druga drugo, smo lahko sklenili konkretne dogovore glede njunega vedenja v prihodnosti kot tudi glede hišnih opravil in drugih obveznosti. Primerjali smo posledice njunega dosedanjega obnašanja s posledicami, ki jih bodo imeli na novo sklenjeni dogovori. Skupne dogovore, ki so bili zelo konkretni, smo tudi zapisali in vsaka je dobila svoj pisni izvod. Z upoštevanjem skupaj sklenjenih dogovorov bosta obe dobili to, kar si želita - medsebojno spoštovanje in bolj urejeno življenje.

Brane Krapež, družinski mediator

Več prispevkov

Kontakti

Šola čustvene inteligence
Ruska 13, 1000 Ljubljana
E-mail: sci@cdk.si
Tel.:   Brane Krapež - 041 988 556
         Leo Ivandič - 031 233 180

Joomla! Debug Console

Session

Podatki o profilu

Uporaba pomnilnika

Database Queries