Natisni

"Kako izraziti jezo"

Kako izraziti jezo

Od vseh čustev, ki bi jih ljudje radi obvladali, je verjetno najbolj trdovratna jeza. Najslabše jo nadziramo in najhitreje nas spelje v skušnjavo, da rečemo ali naredimo kaj, česar v normalnem stanju nikoli ne bi. Na splošno razlogi za neustrezno ravnanje z jezo izvirajo iz vzgoje. Nekateri starši skušajo jeznega otroka pomiriti tako, da zadovoljijo njegovi zahtevi.  S tem otroka naučijo, da lahko z jezo doseže kar hoče in da so mu drugi dolžni prisluhniti. Ta vedenjski vzorec bo, kot obliko vedenja verjetno ponavljal tudi, ko odraste. Za te ljudi so značilni pogosti in marsikdaj povsem nepotrebni izbruhi jeze.
Drug pogost in neustrezen odziv staršev je, da ob otrokovi jezi tudi sami postanejo jezni in agresivni ter otrokovo jezo zadušijo z obsodbami, žalitvami, grožnjami ali celo z udarci. V strahu pred kaznijo in zavračanjem se otrok nauči jezo zadržati. Sprva energijo jeze zadrži zavestno, kasneje pa, če se odziv okolice na njegovo jezo ponavlja, zadrževanje postane nezavedni avtomatizem. Na tak način se otrok zavaruje pred kritiko in agresijo. Slaba stran tega je, da bo tak človek jezo doživljal v paketu s samokritiko in občutki nezaželenosti ter jo bo kot eksplozijo zadrževanega nezadovoljstva izrazil šele takrat, ko bo izgubil kontrolo nad seboj. Zato se ljudje, ki jim je jeza prepovedana, v odnosih soočajo z značilnimi težavami: ne le, da drugim ne zmorejo izraziti zahtev, da naj se obnašajo v skladu z njihovimi željami, temveč tudi ne znajo zavrniti zahtev drugih ljudi, da naj se sami prilagodijo njim in njihovim željam. To jih vodi v pretirano uslužnost do drugih in zanemarjanje lastnih želja in potreb.

Zadrževanje jeze pa lahko povzroča tudi telesne težave, kot so kronične mišične napetosti v vratu in ramenskem obroču, ki so vzrok za glavobol in marsikatero poškodbo vratnega in prsnega dela hrbtenice. Razlog za kronično napete mišice je v tem, da občutke in čustva s katerimi ne znamo ravnati zadržimo tako, da jih spravimo v mišične napetosti. Tako je čustvo na varnem, kjer nam ne more škodovati. Ker pa so napete mišice toge, ne morejo ublažiti sunkov, ki nastajajo pri gibanju ampak jih neposredno prenesejo na okostje in hrbtenico. Včasih je že neroden gib ali  manjši sunek dovolj za poškodbo.

Čeprav jo bije slab glas, je dobro vedeti, da je jeza normalno čustvo, ki nas spremlja od najzgodnejših dni. Osnovna vloga jeze je dvig telesne in psihične energije, s katero se lahko učinkovitejše soočamo z življenjskimi ovirami, pa naj bo to nepomita posoda, počena pnevmatika ali "sovražnik" v obliki nasilnega sošolca. Jeza se podobno kot strah ponavadi začne s temeljnim občutkom ogroženosti, od njega pa se razlikuje v načinu, kako človek na ogroženost reagira. Če posameznik presodi, pri čemer gre večinoma za nezavedne in avtomatične ocene, da je dovolj močan, da se grožnji zoperstavi in da ima pravico, da se brani, bo reagiral z jezo. V nasprotnem slučaju, bo na ogroženost reagiral s strahom.

Na splošno je za jezo značilno agresivno vedenje. V medsebojnih odnosih s takšnim vedenjem druge obveščamo, da so z nečem ogrozili nekaj, kar nam veliko pomeni pa tudi, da smo se za to pripravljeni boriti. Eden pomembnih ciljev jeznega vedenja je v tem, da pri drugem izzove določeno mero neugodja, ki ga motivira k spremembi neustreznega vedenja. Vendar gremo ljudje v svoji jezi marsikdaj s "topom nad komarja". Končni cilj jeznega  vedenja ni v tem, da bi drugega užalili ali kako drugače prizadeli, temveč v tem, da se postavimo zase in svoje vrednote, ter da drugemu na dovolj energičen način pokažemo svoje nezadovoljstvo in ga pokličemo k ustrezni spremembi. Sporočilo, ki ga izrazimo v jezi naj bo takšno, da bo pri drugem izzvalo minimalno (in ne maksimalno) neugodje, ki je potrebno, za spremembo neustreznega obnašanja. Kadar gremo čez mero, drugega pravzaprav kličemo v spopad, ne pa k temu, da nam prisluhne in se prilagodi našim zahtevam ali željam.

Čeprav se jezni morda težko obvladujemo je eno od osnovnih pravil pri izražanju jeze, da se odrečemo telesnemu in verbalnemu nasilju. Naše sporočilo naj bo usmerjeno izključno na obnašanje te osebe in naj čimbolj jasno in razumljivo pove drugemu kaj nas moti in zakaj. Ker se ljudje ne odzivamo na stvarne dogodke, ampak na svojo interpretacijo le teh, je treba svoje poglede na moteč dogodek predstaviti kot domneve, ne pa kot nesporna dejstva. S tem odpremo prostor za pogovor in pojasnitve. Pomembno pri tem je tudi, da ljudem na katere se jezimo, ne izrazimo le svojega neodobravanja, temveč jim sporočimo tudi kakšnega vedenja z njihove strani si želimo. Resda je zato potrebnega nekaj truda in razmisleka, vendar bomo s tem veliko pridobili. Prvič zato, ker se bomo prisiljeni odreči negativnim mislim o nekom in drugič, ker bomo pozornost preusmerili iz frustracije, ki jo prinaša neugodna situacija in jo preusmerili v iskanje možnih rešitev.

Leo Ivandič

Kontakti

Šola čustvene inteligence
Ruska 13, 1000 Ljubljana
E-mail: sci@cdk.si
Tel.:   Brane Krapež - 041 988 556
         Leo Ivandič - 031 233 180