KAKO SO POSTAVITEV DRUŽINE DOŽIVELI UDELEŽENCI?
Hvala za vse, kar sem prejela na delavnici. Zame je bila res velika izkušnja in občutek imam, da mi je veliko prinesla, čeprav me je bilo kar malo strah tako močnih čustev. Vem, da je to prava pot in se želim udeležiti tudi naslednje delavnice.
Irena
Rada bi se Vam zahvalila za vse, kar sem pridobila z Vašo delavnico. Je v zelo veliko pomoč pri razreševanju odnosov z domačimi, še posebej s sestro. Včeraj popoldan sva imela enourni razgovor, kjer sva si marsikaj povedali in tudi razrešili. Sama sem se brezuspešno trudila leta in leta, kar sem z Vašo pomočjo dosegla v parih minutah. Iskreno se Vam zahvaljujem še enkrat pri pomoči razrešitve in izboljšave mojega odnosa s sestro. Večno bom hvaležna.
Slavica
Delavnica je bila zame posebna in navdihujoča izkušnja, predvsem pa izjemno zdravilna, polna zavedanja in očiščenja. Prepuščanje je bil verjamem za marsikoga izziv. Hvaležna sem za to priložnost in nepozabno izkustvo. Boštjan, hvala za vse prijetno in dobro, kar smo prejeli ob druženju in komunikaciji s teboj.
Bella
Na delavnici sem dobila potrditev o tem, kar sem nekje globoko v sebi že vedela, pa me je kljub vsemu še vedno razjedalo. Verjamem, da sem si starše izbrala sama in zato na mojo situacijo gledam skozi lekcijo učenja. Mislim, da moram sprejeti svoja čustva, odpustiti staršem in razumeti, da več nista zmogla. Moja naloga je, da razumem in sprejmem ter mami vračam z ljubeznijo. Na vaši delavnici sem se tako odločila in v trenutku me je zajel občutek miru. O jezi ni ne duha ne sluha. S tem sem razrešila težavo in nenehno iskanje vzroka … Zahvaljujem se vam in seveda skupini za izkušnje.
Marjana
Res, res sem vesela in hvaležna za tako intenzivno delavnico, za tako dober odziv, za tako koristne uvide, za tako močna čiščenja in olajšanja. Hvala! Ko sem prišla domov, sem bila pod močnimi vtisi vseh postavitev. Predvsem pa sem vesela in neizmerno hvaležna, da imamo energijo brezpogojne ljubezni prav vsi, le priklicati jo moramo, da raztopi vse tisto, česar se zavedamo. Vendar, če so ti energetski vozli naših korenin, ki smo jih zaznali na včerajšnji delavnici, tako veliki, tako globoki, tako zažeti nekje v nas, bi res morali biti vsak dan v takem oblaku zavestne čiste brezpogojne ljubezni, ki bi vse to raztopil. Vendar temu še ni tako. Pomaga, saj pomaga, to vem, a s postavitvijo družine je vse veliko lažje, je vse veliko bolj enostavno, je vse veliko bolj hitro. In vsi želimo živeti v ljubezni in vsi želimo svojim otrokom vse naj naj. In vsi želimo imeti lep zakon, odnose s taščo. Potreben je pa vsaj en sam, da odpre potoček ljubezni, ki se z nadaljevanjem postavitev oz. večimi postavitvami spremeni v reko in ta se izlije v morje ljubezni in tako imamo vsi dovolj prostora, da zadihamo in zaživimo človeka vredno življenje. In vsega tega se z razumem res ne da ne razumeti in ne premagati. Postavitev družine je res oblika energetskega delovanja, popolnoma naravna človeku, saj je vse okoli nas in v nas, za nami in pred nami le energija in le mi imamo moč (hvala, da imamo to zavest in čast ravno mi), da jo lahko preoblikujemo iz nečesa težkega v nebeško lahkoto. Seveda so strele z neba potrebne, seveda nekateri potrebujemo veliko groma, da se premaknemo, vendar mi je hudo, da mora človek prvič orati po zapuščeni, obteženi ali zaraščeni družinski njivi in ko ne zmore več, prosi za pomoč ali pa jo išče. A lahko bi se vsaka novo ustvarjena družina, če bi predhodno opravila postavitev družine, vsemu temu izognila. Vendar vse je dobro. Ljudje rastemo in rastemo na podlagi lastnih izkušenj. Naj bo teh izkušenj čim več na koncu nagrajenih z olajšanjem v duši in nasmehu na licih, kot smo to doživeli mi na postavitvi družine. Nam se je še nebo priklonilo in nam po sušnem obdobju poslalo obilico osvobajajočih dežnih kapelj. Hvala Boštjan za vse!
Mirjana
Boštjan, naj ti najprej povem, da sem končno naredil korak naprej. Je bil ta korak težek ali lahek, sploh ni pomembno. Pomembno je, da je bil potreben in da sem ga tudi storil. Z ženo sva se pogovorila in sem ji razložil določene stvari. Kar pa je najlepše, je, da je potekal pogovor brez napetosti. Čutila se je pripravljenost in je vse skupaj potekalo brez nepotrebnega obtoževanja in valjenja krivde na nekoga drugega. Prvič sem bil res prepričan, da mi je žena prisluhnila, da me je slišala in ne samo poslušala. Res pa moram vse to še enkrat ponoviti z otroki in v nadaljevanju to ohranjati – negovati.
M.
Dragi Boštjan!
Delavnica Postavitev družine je zagotovo delavnica bistveno drugačna od vseh, ki sem jih dosedaj spoznala. Dogajanje je tako "živo" in tako resnično, navkljub temu, da udeleženci sploh ne poznajo družine postavljalca, še manj pa njegove težave, skrbi, bremena, preteklost. A kljub temu prevzamejo občutke resničnih oseb, kar je prav neverjetno in mnogokrat nam ob tem polzijo solze po licih. Prav posebno pa delavnico dela dejstvo, da je oseba, ki postavlja, hkrati znotraj in zunaj dogajanja - da lahko od zunaj vidi, kaj se dogaja v njeni družini, kje so družinski vozli, kje je pomanjkanje razumevanja in spoštovanja ter kje so o(b)stala srca in misli resničnih oseb. In vse to je resnično še kako živo!
"Ne veš, kako si dejansko močan, dokler ni moč edina možnost, ki jo imaš," pravijo. Boštjan, brez tebe še danes ne bi videla in spoznala svoje družine na tako presunljiv način kot pa si mi ga omogočil ti s svojim bogatim strokovnim in duhovnim znanjem. Le tebi se imam zahvaliti za to. Zato - hvala ti, iz srca hvala, ker si me popeljal na to pot odkrivanja čustev, resnic, želja, usode. Delavnica Postavitev družine mi predstavlja del mojega življenja. Čeprav sem po njej marsikdaj čustveno zelo utrujena, se ogromno naučim o sebi, odnosih, spoštovanju, odpuščanju. Vedno dobim vloge, ki jih v tistem trenutku potrebujem, da lahko osvetlim tudi svoje razmišljanje in obnašanje. Da postanem boljša, bolj razumevajoča, strpna, manj trmoglava. In postavitve me vedno napolnijo z novo energijo in še večjo željo po živeti kakovostnejše življenje.
Predvsem pa me vedno znova prevzamejo s ponižnim zavedanjem, da ljudje nismo zgolj enodimenzionalna bitja, temveč smo osebe, ki nosimo na ramenih celotno družinsko dušo, vse naše prednike, in žanjemo to, kar so oni posejali. Ni težko kdaj koga označiti za "čudnega", "nemogočega", bistveno težje je videti, zakaj je takšen kot je in ga sprejeti takšnega kot je. Pri tem namreč preveč izhajamo iz sebe in mislimo, da imamo težave samo mi. Ampak na delavnici se pokaže, kako huda bremena nosijo drugi. Bremena, za katera se včasih zdi, da so povsem neresnična, nemožna in da se ne prenašajo iz roda v rod. Pa ni tako. Ker vendarle so, obstajajo, in zato se na delavnici zbližamo v joku, dotikih in objemih, tako kot se nikjer drugje ne bi mogli. Ker iz popolnih tujcev, ki se na ulici niti ne bi dobro pogledali, postanemo zaupni prijatelji, tesni družinski člani. Osebe, ki se imamo rade in se vedno znova veselimo snidenja ter katera življenja, bolečine nas ganejo. Predvsem pa osebe, za katere močno stiskam pesti, da jim bo dobro, da se bodo rane zacelile, odnosi izboljšali. Ker si vsi in vsak posebej to tudi zasluži. Zlasti pa zato, ker je vedno prehitro in prekmalu odnehati se boriti zase in za svojo družino!
Darinka
Sem zelo ponosna nase, da sem se odločila in bila z vami vsemi v tem trenutku mojega življenja. Moram ti povedati, da me je danes poklical moj bivši mož in sva se izredno lepo pogovarjala, da o hčeri niti ne govorim. Je na počitnicah s prijateljicami in si piševa take lepe sms-je, da ne morem verjeti. Sem presrečna, da sem ta vikend lahko doživela to, kar sem. Mirna sem v duši in imam občutek, da sem dala eno breme z ramen. Moram pa priznati, da me vsi ti dogodki ženejo v veliko razmišljanja.
G.
Pozravljen Boštjan,
dovoli, da se ti še enkrat prisrčno zahvalim za sobotno enkratno postavitev. Res mi je bilo lepo, prav toplo pri srcu, čudovito. Še vedno smo v objemu teh prekrasnih, pozitivnih, ljubečih energij. Zelo sem vesela, da sva z možem vložila dosti energije za razreševanje družinske karme, saj sva za to danes dobro nagrajena. Kar se je v meni največ spremenilo, je to, da na ljudi gledam z drugačnega zornega kota, brez kritike, obsojanj. Z večjo strpnostjo, vedoč, da imajo tudi oni svojo zgodbo. Za mene je ta metoda resnično veličastna in hvaležna sem, da sem jo spoznala v praksi. Hvala ti, Boštjan, še se bova srečala na postavitvi. Želim ti veliko uspeha na tvoji življenjski poti.
Mateja
Spoštovani Boštjan!
Neizmerno sem hvaležna za delavnico. Možu sem doma na kratko razložila, kako ga ima mama v objemu, pa mi je odgovoril, da sem s tem obremenjena le jaz. Vendar vem in vidim, da odnosi niso taki, kot bi si jih želela. Spoznala sem, da imamo težav še več ... Več kot veš, več lahko postoriš oz. večjo zavest ko imaš, večjo odgovornost. Seveda so te male postavitve odlične, sploh če sledimo pregovoru: več je manj in manj je več. Še bolj sem nagovorjena, da je nujna velika postavitev, pa ne samo ena. Pokazale so se mi sinteze z mojim očetom in njegovo primarno družino glede na mojega moža in njegovo primarno družino. Nujno moram še postoriti, da odrešim svoje sinove.
Energetsko polje se mi zdi nekaj takega kot je misel. Je ne moreš prijeti, je ne moreš izbrisati, lahko pa jo preoblikuješ. Vedno sem trdila, da je vse energija in na delavnici se ta tako otipljivo pokaže, da je človek presunjen, ko jo začuti tako pristno. In teh oblakov imamo okoli sebe veliko, ker pa živimo z njimi vsak dan, se jih niti ne zavedamo, se na njih navadimo in se nam zdijo prav oz. so naš svet. Vendar kljub temu vsi ljudje ne marajo sprememb, raje ostajajo in tarnajo
v poznanem okolju, ker tu poti že poznajo.
Priklic zdravilnih energij in poklon Ljubezni se me v tvoji izvedbi dotakne s takšnim spoštovanjem in cenjenem življenja, da kar boli. Skratka, včeraj je bil zame veličasten dogodek, ki me je popeljal v globok spanec z mislimi na moje družinske člane. Zavedam se dela, še dela, še več ljubezni. Sicer sem zopet jaz tista, ki bo vlekla ta voz naprej. Ko bom zaživela v družinskem polju iskrene ljubezni tako do drugih kot do sebe, bom najsrečnejša sončnica. Ljubezen, ljubezen, ljubezen ... polnim svoj rezervoar z energijo čiste izvorne ljubezni. Ni preprosto, je pa izvedljivo ...
Z vsem spoštovanjem do tebe in tvojega dela,
Mirjana
Rada bi se zahvalila za res posebno in izpolnjujoče druženje, moram pa zapisati prigodo, ki se mi je v resnici dogodila. Ne vem, ali je naključje ali kakšna simbolika ... Ko sem v nedeljo zvečer po delavnici prišla domov, je v kuhinji očetu priletela (ne vem od kod) na dlan pikapolonica. Še sam se je začudil in povedal, da so v njegovem otroštvu pripovedovali, da če ti prileti pikapolonica na dlan, pomeni, da išče ljubezen in da jo moraš nesti svoji ljubi osebi … Nato pa je sam dejal, da ne ve, kam bi jo dal. Rekla sem, da jo naj nese mami. In jo je res. Glede na pretekle dogodke je to bilo res posebno. Upam, da se mi ne le dozdeva, po malem je res malo drugačen in srčno upam, da tako tudi ostane. Res hvala za možnost, da je lahko tudi bolje.
Sandra
Dragi Boštjan!
Večkrat se zahvalim višjim silam, da sem imela moč in možnost biti na tvojem programu in delavnici. Rezultati se kot kapljice počasi zrcalijo v vsakdanjem življenju in takrat se človek pravzaprav zave jakosti transformacije družinskih vozlov. Tvoje delo je nekaj božanskega in v materialnem svetu nemogoče ovrednotit. Časi, ki prihajajo, niso lahki in energije nas vedno bolj silijo, da se prebudimo in začnemo gledati svet z duhovne plati. Ljudje, ki so prinašalci luči (kot ti) imajo vedno bolj zahtevno nalogo. Preživeti s svojim delom in hkrati ponuditi roko ljudem, ki imajo malo denarja in prosijo za pomoč. Tebi gre ta pomoč odlično od rok - to se vidi tudi po tvojih dejavnostih na različnih koncih Slovenije. Trud je vedno poplačan. Tvoje delo je izjemno!
Z velikim spoštovanjem,
Tanja
V času po delavnici se je nekaj spremenilo v odnosu med menoj in mamo. Pri zadnjih dveh obiskih pri poslavljanju sem ji dala roko, jo poljubila na lice in jo malo stisnila k sebi. Takega načina mi nismo navajeni, komuniciramo brez dotikov od nekdaj. Prvič sem presenetila njo in sebe, drugič je pa spet kar spontano steklo na podoben način. Zdaj je drugače, kadar se spomnim nanjo, jo z notranjimi očmi vidim kot nežno, ljubečo, odprto žensko, ki je moja mama. Ni treba nobenih posebnih besed, energija bližine je prisotna. Tako se mi zdi, da se je na nenavadno preprost način sesula šipa, ki je bila prej med nama ... In z drugačnim občutkom grem domov, zdaj lahko grem zares domov. Osvobajajoče. To življenje je res skrivnost.
Ana
Zahvaljujem se za delavnico preteklega vikenda, zares je bila zelo posebno doživetje. Čestitam ti za tvoje konstantno ravnovesje in moč, s katero si usmerjal tok dogodkov, da smo 'prepluli' tudi kakšne 'večje valove'. Presenetilo me je predvsem to, da smo se iz skupine popolnih tujcev spremenili v usklajeno celoto, ki je pomagala vsakemu posebej. Obstaja velika verjetnost, da se bom še kdaj pridužila delavnici, bodisi kot pomočnica ali tudi kot postavljalka.
Udeleženka
Delavnica je bila res čudovita iz več zornih kotov! Vsaj jaz sem jo tako doživela! In sicer:
- vsak postavitelj družine je osebno doživel pravo malo prebujenje - vstajenje,
- izkušnje, ki smo jih izkusili, kot igralci vlog, so neprecenljive, vsaj zame,
- kot skupino si nas znal neverjetno povezati - najbrž bodo te vezi ostale še dolgo stkane med nami, če se ne bo to odražalo na fizičnem nivoju, se bo pa prav gotovo na duhovnem,
- prejeli smo, prav gotovo po tvoji zaslugi, veliko dozo duhovnih energij. Po mojem mnenju, si bil ti tisti prevodnik od katerega je potem kar teklo na nas in smo odšli napolnjeni do vrha, vsaj jaz sem tako občutila.
Za vse ti še enkrat najlepša hvala! Neprecenljivo je to, kar si nam dal! Hvala ti!
Darja
Najlepša hvala, Boštjan, za delavnico, ki mi je odprla nove širine v spoznavanju delovanja Dobrega ter mi podarila srečanja s sorodnimi dušami, katere so izžarevale upanje in prepričanje v smisel tuzemskega življenja. Hvala za čudovito Hessejevo misel, kontakte in blagoslov. Želim Ti, da še naprej bogatiš svoje darove v službovanju Dobremu!
Matjaž
Hvala za delavnico in vsa sporočila, ki sem jih dobila preko nje. Čutim, da se je že začel odvijati - sproščati ta veliki vozel v naši družini, sedaj imam dovolj moči in volje za potrpežljivost in vztrajnost. Ob pomoči družinske duše vem, da nam bo uspelo.
Brigita
Boštjan, hvala za vse to, zelo lepo, danes sta mi moja dva starša tako domača, tako blizu srca, in sama sebi sem bližje. V glavi in srcu se mi je odprlo eno novo okno, bolj gledam, več vidim ... Doživeto na delavnici prihaja za mano, v jasnejši luči. Dobila sem navdih za raziskovanje ljubezni. Več kot je človek lahko čuti v sebi, bolj globoko lahko gre v vsak trenutek ... Bolj je življenje bogato, živo. Kakšna mora biti Ljubezen Boga?
Ana
Na delavnici je bilo čudovito in še enkrat čudovito, pravzaprav na obeh delavnicah. Kot bi slutila, sem si za ponedeljek vzela prost dan in ker je v meni vse vrelo in kipelo, sem to morala z nekom podeliti in to sta bila moja starša. Moja mama je za take stvari zelo dovzetna, za tatu pa, ki je vedno bil mrk in jezen in slabe volje, bi rekla, da takih stvari ne bo sprejel. Pa je sprejel zelo lepo, njegov odziv je bil čudovit, vse do pikice sem jima povedala in razložila in na koncu sta se tudi ona dva oz. vsi trije smo se objemali in poljubljali. Mislim, vsaj tako kaže sedaj, da od tistega "groznega" tatu, ki škripa z zobmi od jeze in stiska pesti, ni dosti več ostalo. Bil je ganjen, ko sem mu povedala, da se je s svojo mamo objemal in jokal v njenem naročju in ji priznal, da jo je zelo pogrešal in da je tako lepo sprejel mojega brata. Potem smo še vse skupaj predebatirali in še danes čutim, da sta oba vesela in zadovoljna, pa tudi malo bolj strpna drug do drugega, tudi sama sem bolj strpna do tatu. Hvala za vse!
Irena
Dogodki z delavnice so bili kar zajetni. Težko rečem, da sem se aklimatizirala. Mislim, da so vse vloge, ki sem jih imela na delavnici, bile tudi moje. Močno so se me dotaknile in mi ne dovolijo nazaj v stara oblačila. Z redno meditacijo sem vajena situacij, ko potlačena čustva prihajajo na dan. Včeraj sem imela precej močne izbruhe emocij v jutranji in popoldanski meditaciji. Spoznanje, da je prišel trenutek, ko se je treba napolniti z energijo, me po eni strani veseli, po drugi plaši. Spomnim se tvojih oči, ko sem videla vse, kar je za videti, in čutila vse, kar je za čutiti, hvala ti za to. Hvala za voljo za življenje in za občutek spoštovanja do drugih in do preteklosti vseh nas.
Tatjana
Na delavnici sem pridobila spoznanje, kako dragoceno je življenje in kako živa je družina - do sedaj se tega nisem zavedala. Ostala pa sta bolečina in žalost, oboje zelo močno. Prej je bila ozaveščena bolj jeza. Upam, da se bo to čustveno stanje žalosti in bolečine umirilo, prav tako glavobol, ki me po tihem spremlja vse od konca delavnice. In zelo pogrešam ljubeče okolje, ki mi ga je nudila skupina. Manjka mi tudi tvoj mirni in vserazumevajoči nastop, ki je bil bolj nezemeljski kot zemeljski. Hvala za vse!
S. T.
Dragi Boštjan,
kar nekaj časa sem potrebovala, da sem malo »uredila« zgodbe naše zadnje delavnice. Zame pomenijo izjemno pomembna in globoka sporočila in zelo sem hvaležna Neskončni Ljubezni, tebi in vsem udeležencem delavnice, da so lahko prišla do mene. Našla sem odgovore na mnoga vprašanja, ki me že dolgo spremljajo in jih samo z razumom nisem mogla razrešiti. Obenem se odpirajo nova področja, kamor moram pogledati in počistiti »navlako«, pa če me je še tako strah. S pomočjo različnih vlog v postavitvah družin mi je bilo dano od blizu videti, s čim vse se da zamotiti, da se ni treba soočiti z resnico. Nekatere od teh vzorcev z velikim »uspehom« uporabljam že desetletja, a so tako nevidno vgrajeni vame, da jih kljub pozornosti nisem opazila ali prepoznala. To spoznanje mi je še posebej dragoceno, nekateri udeleženci, njihove zgodbe in odločitve pa pravi navdih zame. Boštjan, želim ti iz srca, da bi bilo tvoje delo nenehen vir vsakršnega blagoslova zate in za tvojo družino, kakor je postalo zame.
Prisrčen pozdrav,
Tanja
V soboto sem se udeležila dvodnevne delavnice postavitev družine. Moram povedati, da sem delavnico nestrpno pričakovala, saj me je zanimalo, kako deluje. Na začetku smo postavili majhno postavitev v skupini po tri osebe. V prvi postavitvi sem postavila bivšega partnerja – očeta mojega sina, mene in sina. Ko sem opazovala obnašanje udeleženk, katere niso poznale mojih razmer, sem bila pretresena nad videnim. Pri opazovanju so mi začele teči solze, ker so se stvari pokazale v takšni luči kot so. Naj povem, da sva s partnerjem 10 let ločena in od takrat ima stike s sinom le poredko. Po končani postavitvi smo se usedli nazaj v krog in si podelili občutke. Nato nas je Boštjan vprašal, kakšen je vrstni red za velike postavitve. Ker nisem hotela biti prva, sem se odločila, da bom druga postavljala. Nato smo se odpravili na kosilo. Po kosilu sem poklicala sina in na moje pozitivno presenečenje mi je rekel, da je skupaj z očetom. Bila sem presrečna in rekla sem: Glej kako hitro deluje ta postavitev.
Vrnili smo se v učilnico, kjer me je Boštjan ob družinskem drevesu vprašal določene stvari, da si je ustvaril sliko o družini. Ko sva zaključila pogovor, je poklical ostale udeležence in mi rekel, naj izberem predstavnike za tiste družinske člane, ki jih želim postaviti. Postavila sem svojo mamo, mamino mamo, mojo teto, mojo sestro, mene, sina in mojega očeta. Ponovno me je šokiralo obnašanje predstavnic, ki sem jih izbrala, saj so se obnašale tako, kot se te osebe obnašajo v vsakdanjosti. Če bi napisala scenarij sama, ne bi mogli bolje predstaviti dogajanja. Po postavitvi sem občutila posebno olajšanje. Naj povem, da sama nimam stikov z mojim očetom že več kot 17 let, odkar sta se ločila z mamo. Do postavitve sem imela mešane občutke do očeta, na katerega sem bila jezna, žalostna … saj v vseh letih ni iskal kontakta z mano in sestro. Že nekaj let sem si govorila, da bi morala razrešiti moje občutke, ki jih gojim do mojega očeta, vendar se do sedaj nisem počutila dovolj sigurno, da bi to storila. Največ, kar mi je uspelo, je bilo na žalost to, da sem dobila partnerje, ki so bili karakterno podobni mojemu očetu. Ker pa so vse moje veze propadle zaradi ljubosumja partnerjev in moje trme, sem se odločila, da se lotim težave pri koreninah in sicer odnosu z očetom, katerega do sedaj nisem zmogla.
Po delavnici sem se počutila fantastično. Želela sem poklicati vse, s katerimi imam kaj za razrešiti. Boštjan nam je rekel, naj si vzamemo kakšen dan zase in naj pustimo, da se stvari poležejo za kakšen dan. Poslušala sem njegov nasvet, čeprav sem se počutila, da bi lahko premikala gore. Ampak stvari se velikokrat obrnejo po svoje in tako se je tudi pri meni. Naslednji dan je k meni prišla mama, ki mi je rekla da ni plačana položnica od RTV. Povedala sej ji, kaj so rekli, da bi bilo za narediti, ona pa se je razburila in rekla, da se obnašam nesramno, medtem ko je ona kričala name. Povedala sem ji, da je ona tista, ki kriči in da sem jaz mirna. Opazila sem, da so se ji zarosile oči in rekla je, da mora iti. Pozdravila sem jo in je odšla domov. Po dveh dnevih je mama doživela prometno nesrečo, v kateri ni bila poškodovana, le avto je bil totalno uničen. Počutila sem se kriva, saj sem sama pri sebi premlevala, ali je bil najin konflikt kriv za nesrečo, ki jo je imela. Bilo mi je hudo za njo.
Glede očeta pa sem najprej morala dobiti njegovo telefonsko številko. Preko SMS sem vprašala kolegico za telefonsko, saj je z njimi ostal v dobrih odnosih. Sedaj se počutim dovolj močno, da mu povem, kako hudo je bilo meni in sestri po ločitvi. Ločitev je bila pravi korak, saj z mamo nista bila za skupaj. Bil je zelo ljubosumen mož in si je veliko stvari privoščil, medtem ko je mama skrbela zame in za sestro. Najbolj me je bolelo to, da so v vseh letih zanj bili bolj pomembni prijatelji kot midve s sestro. Nikoli ga ni zanimalo, ali imamo kaj za jesti, ali smo v redu … V vseh letih nas ni nikoli poklical. Danes čutim potrebo po tem, da mu povem svoje občutke, čeprav še sama ne vem, kaj pričakovati od njega. Vem pa, da je to prvi korak do čustvene svobode. Želela bi si, da se mi odvali kamen iz srca, katerega nosim s seboj že toliko let. Čeprav želim vsem dokazati, da sem čustveno močna, moram priznati, da si želim spoznati, kakšen bi lahko bil v prihodnje odnos z očetom, s katerim toliko let ni bilo nič skupnega razen jeze, ki sem jo čutila najprej do sebe nato pa do njega.
Lep pozdrav,
Jasmina
Boštjan, lepo pozdravljen. Danes se ti oglašam, ker bi rada povedala nekaj o svojih občutkih v zvezi s postavitvijo družine. Počutim se, kot da sem se zbudila v prelepo, mirno, toplo in s soncem obsijano pomladno jutro, potem ko je dolgo deževalo in so brili ledeni vetrovi … Zdaj se grejem na tem soncu, počivam, se zdravim in mi je zelo zelo dobro. Ni mi več treba prenašati bremen, garati in prezebati pred zaprtimi vrati. Dolg je poravnan in sklenila sem velik in pomemben krog svoje usode. Tisto Veliko Dobro, ki je oživelo na delavnici, dela namesto mene, se širi in polni z Ljubeznijo vse kotičke naše družine. Glede na uvide in spoznanja, ki sedaj prihajajo k meni, se razpleta in dokončuje še veliko drugega, s čemer nisem tako močno povezana. Zdi se, da se končuje tudi velik del trpljenja drugih živih in mrtvih družinskih članov. Boštjan, še enkrat iz srca hvala za vse, kar si naredil zame. Vem, da si težko stal zraven mene, čeprav si izkušen terapevt. Za to, da človek lahko stoji ob robu morja človeškega trpljenja in pomaga, je potreben neizmeren pogum in sočutje. Upam, da bom sedaj lahko tudi jaz stopila na to pot, ker je to moje poslanstvo, pa v kakršnikoli obliki se bo to zgodilo.
Tanja
Hvala za vse. Tako sem polna novih vtisov in spoznanj, da sploh ne morem verjeti, da je res. Odpirajo se mi poti, ki sem jih zaman več kot desetletje zavestno odpirala in čistila, pa brez vidnega uspeha. Verjetno takrat še nisem "dozorela".
Brigita
Po delavnici se še vedno imenitno počutim, pravzaprav čutim, kot da lebdim, manjka mi težak nahrbtnik na ramenih, ki me je vlekel nazaj. Želim si, da tako tudi ostane.
Jelka
Doživetje in izkušnje na delavnici je težko opisati in interpretirati, če jih sam ne doživiš. Meni so določena spoznanja pomagala oziroma mi pomagajo dojeti in sprejeti situacije znotraj moje družine. Po delavnici sem kar nekaj dni čutila močno bolečino v predelu hrbtnih mišic, bila sem tudi močno prehlajena in bila sem zelo utrujena. Vem, da še pridem na postavitev družine kot postavljalka, ker želim spoznati vzroke za moje odzive, želim še bolje razumeti odnos med mano in mojo družino. Boštjan, hvala ti za vse in vse lepo :-)
Nuša
Še nekaj dni po delavnici sem bila izredno vznemirjena zaradi vsega dogajanja – zdelo se mi je, da so se resnično dogajale prave drame, da je bilo toliko globokih čustev in razreševanj družinskih vozlov ... Enkratno doživetje pa mi je bila moja postavitev. Toliko ljubezni in povezanosti nisem čutila še nikoli; zdelo se mi je, kot da sem se priključila na izvir ljubezni in da me ta polni in polni, da bom lahko nadoknadila vse, kar sem pogrešala celo življenje. In tiste šepetajoče vzpodbudne besede so bile kot balzam za mojo ranjeno dušo. Na nek način sem imela občutek, kot da sem se ponovno rodila. V naslednjih dneh sem tudi veliko sanjala in čeprav se ne spominjam podrobnosti, čutim, da se je marsikaj "čistilo". Opazila pa sem še nekaj; v sebi čutim neko pomiritev, stabilnost, večjo strpnost do drugih.
Z.
Hvala za čudovito doživetje delavnice. Še sedaj se počutim osvobojeno in razbremenjeno, kot da mi je neka težka skala padla s prsi. Upam, da se naše poti še kdaj prekrižajo.
Biserka
Danes mineva en teden od delavnice, ki si jo vodil v Ljubljani dne 8. 12. in kot si napisal v svojem sporočilu, bo shranjena tudi v mojem srcu. Nekaj tako lepega nisem doživel že dolgo. Prišel sem brez posebnih pričakovanj in nisem nič vedel o tem, kaj naj bi se zgodilo ali dogajalo, čeprav sem v preteklosti že večkrat tudi sodeloval na
postavitvah. No in zgodilo se je, še sam ne vem kako, čutil sem enkratno notranjo povezanost z vsemi sodelujočimi v postavitvi – bila je ena sama velika ljubezen. Počutim se kot drug človek v isti osebi, bolj miren, bolj prisoten in tudi moji domači tako pravijo. Zahvaljujem se ti za vse.
J.
Veliko let je minilo, odkar sem v knjigi Saj Baba govori o psihoterapiji, med ostalimi psihoterapevtskimi metodami, odkrila tudi sistemsko družinsko terapijo. Močno me je pritegnila in mi vzbudila silno notranjo potrebo, da bi se z njo seznanila in postavila mojo družino. V slovenskem prostoru ta metoda takrat še ni bila prisotna. Iskreno sem prosila mojega notranjega učitelja, da bi mi bilo dano, v pravem času zame, priti do te terapije in da bi srečala dobrega, kompetentnega terapevta, ki bi me varno peljal skozi proces, kajti globoko sem se zavedala, kako je to pomembno in kako malo je dobrih terapevtov na svetu. Kot že tolikokrat v mojem življenju, sem bila tudi tokrat uslišana. Metoda je našla pot tudi v Slovenijo in dano mi je bilo srečati resnično kompetentnega terapevta Boštjana Trtnika, ki je več kot vreden zaupanja.
Ko sem bila prvič udeležena v postavitvi na predstavitvi v Novi Gorici, sem vedela, da je to veličastna metoda. Vklučila sem se v trimesečni modul v Sežani in tako sem imela možnost občutiti celo paleto najrazličnejših vlog, ki so se me globoko in neizbrisno dotaknile. Pretresljivo je bilo doživeti bolečino in žalost triletne deklice, ki ji je umrla mamica. Dano mi je bilo izkusiti, kako se počutijo močni in samozavestni ljudje; kaj doživlja ženska, ki ima za seboj tretji zakon; kakšni so občutki zaprtega srca, ki ne more sprejeti sina alkoholika; kaj doživljajo matere splavljenih otrok; kako je človeku, ki mu odteka energija kam drugam in je nima dovolj za soočenjem z življenjem tukaj in zdaj. Fascinantno je čutiti fizične bolečine tistega, ki ga predstavljaš. Ko si v vlogi, ko ničesar ne čutiš, boš morda po tej izkušnji lažje razumel moške, ki so v povprečju manj čustveni.
Poučno je doživetje, ko je znotraj človeka vse zmrznjeno, potlačeno, zaledenelo. Nepozabno je doživetje, ko se ti mrtvi pokažejo nasmejani v znamenje hvaležnosti, da lahko ponovno steče ljubezen preko rodov. Kakšno olajšanje je, ko ljubezen ponovno steče, ko padejo z ramen leta trajajoča bremena, zamere, bolečine. Kakšen blagoslov je poklon Usodi, Bogu in kako velika je moč Ljubezni. Spoznanje, ki mi ga nihče ne more vzeti je, kako prostor in čas ne obstajata. Čudežno je biti udeležen v postavitvi, ki jo tvoj mož postavlja 100 km proč od tebe. Katarzično je doživetje, ko privrejo na dan vse bolečine in desetletja potlačene solze in se počasi razblinijo v Ljubezni, odpuščanju, sočutju in sprejemanju. Kakšno darilo je po postavitvi svoje rodbine iti v posteljo in občutiti reko energije, ki ti jo (tako se zdi), pošiljajo tvoji predniki. Še bi lahko naštevala pa naj bo dovolj.
Izkušnja velja več kot tisoč besed. Morda bo kdo pomislil, zakaj bi bilo potrebno vse to občutiti in doživeti. V meni so te izkušnje prebudile globoko sočutje do vsega in vsakogar in razumevanje, kako smo vsi med sabo povezani, tako mrtvi kot živi, zavrženi ali sprejeti. Zavedam se, da je vse kar se mi dogaja prav, da ima vse svoj smisel in svoj namen, pa naj bo dobro ali boleče.
Velikokrat imamo zgrešene predstave, ki si jih ustvarimo o svojih bližnjih in nam postavitev pokaže resnico, ki jo morda nočemo ali ne moremo videti.
Metoda je Božanska, tako kot smo Božanski tudi mi, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Toplo priporočam in srečno.
Hvaležna Nadika
Postavitve so tako čudežne ali pa tako naravno normalne – kot jih vzameš glede na svoj razvojni nivo oz. gledanje na svoje življenje. Ko dojameš, da se tvoje življenje na tem svetu odvija v povezavi z višjimi nivoji, povezano v verigi s tvojimi predniki in s tvojimi prejšnjimi življenji, lahko sprejmeš, kar se ti tukaj dogaja in na nek način razumeš. To je del tebe, je tvoja pot, to si ti, je neizbežno tvoje. To videnje, ta vstop v drugo dimenzijo, je kot balzam, je tako odrešujoč, da ti daje moč za naprej, za soočanje z vsem, kar si si naložil.
Tako intenzivnega življenja kot ga živim v zadnjih petih mesecih (od prve postavitve) doslej še nisem. Kot bi v 5 – 6 mesecih preživela 50 let prejšnjih iskanj, naporov, iskanja rešitev, iskanja smisla trpljenju. Ves trud, napor, trpljenje je skozi postavitev dobilo smisel – to je to. Moram reči, da sem bila pri svoji veliki postavitvi zelo v strahu in nisem tako doživljala, kot bi verjetno lahko sicer. Zato pa mi je bilo veliko več dano v vlogah, ki sem jih imela kot pomoč. Verjamem, da vsak prejme "svojo dozo" takrat, ko je zanj najboljše, in takrat, ko jo zmore sprejet.
Prepričana sem, da so spremembe v moji primarni družini in vsa razvozlavanja, ki se sedaj dogajajo in so tako intenzivna, posledica delovanja postavitev. Včasih pomislim, da se ni odvozlalo preveč, a že naslednji trenutek se zavem, da vse gre točno tako, kot mora in je prav in dobro za vse. Zato vem, da bom zmogla, sicer bo tudi to del moje usode. Boštjan, zelo sem hvaležna za tvoje delo. Hvala ti, ker si.
Marjanka
Zadnja postavitev mi je prinesla izboljšanje v partnerskem odnosu. Vzpostavila se je neka lahkotnost, pretočnost, lahko se vzpostavi komunikacija in o stvareh se lahko doseže dogovor. Pred postavitvijo je bilo zelo malo možnosti za pogovore.
Š.J.
Rada bi ti zaupala, da se po prejšnji postavitvi zelo močno opazi razlika v maminem obnašanju, posledično je tudi očetu nekoliko lažje kot tudi za vse nas. Hvala ti za vse, res.
Snežana Kragelj
univ. dipl. pedagog in sociolog
Že od ponedeljka čutim željo, da bi sedel za računalnik in napisal nekaj besed v zahvalo za vse doživeto na postavitvi. Pa sem odlašal, ker sem čakal, da se "stvari" v meni malo umirijo in uredijo. Če me ob slovesu čustva ne bi stisnila za grlo, bi že takrat povedal, koliko sem srečen in počaščen, da sem bil lahko del tako prijetne družbe in priča vrsti izkušenj in vtisov, ki so se odvili na postavitvah. Verjemi, nisem zgubil stika z realnostjo in trdnimi tlemi, vendar mi v prsih valovi morje čustev in mislim, da bo trajalo dalj časa preden bom vse popredalčkal in aklimatiziral. Očitno mi je bilo sedaj dano, da tudi skozi postavitve drugih začenjam razumeti svoje življenje. Ob pravem času sem bil na pravem mestu in med pravimi ljudmi. Se ti zahvaljujem za čudovito postavitev. In če je mogoče se prek tebe zahvaljujem tudi vsem udeleženkam, s katerimi sem podelil to doživetje.
Stvari se še kar dogajajo. In je emocionalno in napeto in sproščujoče, kot bi že dolgo hotelo na plano. Vedno bolj se zavedam zlatega reka, ki ga vsi tako radi spregledamo: »Ne obsojaj, ker ne veš, kaj nekoga vodi v določno početje ali dejanje.« Sam sem v postavitvi (ne svoji) podoživel občutke in doživel nekaj, kar prej v svojem življenju nisem mogel ali hotel videti in razumeti. Torej postavitev ni služila, ne služi samo postavljalcu. Sedaj razumem. In odgovor sem našel, kjer ga ne bi nikoli iskal. Imam pa še željo po postavitvi in razsvetlitvi in razumevanju določenih odnosov moje družine. Zato upam, da se bova še srečala na kaki bodoči delavnici.
Marjan
Zelo sem vesela, da sem zbrala pogum in se udeležila delavnice. Nisem prišla z veliko pričakovanji, bolj iz radovednosti. Delavnica mi je pokazala novo dimenzijo, nov pogled na mojo družino, tudi primarno, dobila sem občutek za moje prednike. V meni se je okrepil občutek za člane moje ožje in širše družine, močneje občutim povezanost med nami. Prav tako se mi zdi, da bolj sprejemam posameznike, njihovo usodo. Ne obremenjujem se z učinki postavitve. Priznam pa, da me je kar šokirala postavitev moje primarne družine, kako sem uzrla odnose, vezi, trenja med posameznimi člani. Boštjan, hvala za tvoje občuteno vodenje postavitve, zdi se mi pravi čudež, kako sta se ob koncu postavitve povezala moja starša, ta slika ostaja v meni, prav tako občutki. Čez čas bi se ponovno želela udeležiti delavnice, tokrat bi rada postavljala svojo trenutno družino.
Neža
Takoj po postavitvi sem v sebi začutila, kako so se v meni začela akumulirati različna čustva. Predvsem sem čutila globoko žalost in ene vrste nestrpnosti do svoje družine. Ko sem se vozila proti domu, sem skoraj celo pot jokala. Po prihodu domov sem bila zelo, zelo utrujena in mi je šlo vse na živce. Hotela sem, da me vsi pustijo pri miru, da se nihče ne vsaja v mene in me zasuva z vprašanji. Vse te emocije so se nato prevesile v apatijo in sploh nisem bila pri volji za nič. Ponoči sem imela zelo hude nočne more, da sem se naslednje jutro zbudila
z bolečino v prsih. V naslednjih dneh so se vse emocije pomirile in danes se počutim relativno v redu. V sebi imam občutek, da se je proces čiščenja šele začel. Čutim, da moram nadaljevati v tej smeri, zato komaj čakam, da boš sporočil, kdaj bo naslednja postavitev. Vesela sem, da sem lahko spoznala tudi to dimenzijo širjenja zavesti.
Eva Luna
Moj cilj postavitve, da predelam kakšen družinski vzorec k osebni osvoboditvi, je bil dosežen: očetov trpeči vzorec, njegovo težko breme sem verjetno prevzela jaz, predvsem zadnjih 5 let. Sem zelo vesela, da se je v postavitvi to pokazalo, ker je z mene padla polovica moje teže. To breme sem sedaj zavestno odložila. Zavedam se, da je življenje le igra, v kateri vsak odigra svojo vlogo, takšno kot v tistem trenutku zmore. Najlepše pa mi je bilo, ko sem se preko postavljavcev na energetskem nivoju srečala s toplimi in ljubečimi dušami mojih bližnjih in moje duše, takšnih kot v svojem bistvu smo in ne takšnih kot se v tem življenju večkrat kažemo. Še enkrat hvala ti, Boštjan, za tvojo pomoč in podporo, da se lahko učimo s pomočjo postavitve družine.
Saška
Najlepša hvala. Za vse. Bila je čarobna izkušnja. Nanjo gledam, kot na dragoceno darilo meni, moji družini in vsem, ki nam je bilo dano, da smo skupaj delili nekaj posebnega. Mir je še tu :-) Upam, da še dolgo traja :-)
Ker sem človek, ki želi (tudi) na podlagi svojih izkušenj pomagati vsem tistim, ki si to želijo, sem kot pravi glasnik na delavnico napotila že kar nekaj ljudi :- ) Upam, da njihova želja premaga strah.
Sicer pa ... ko bo čas, se ponovno srečamo :-)
Namaste,
Manca
Dragi Boštjan!
Vtisi z delavnice bodo zagotovo ostali v mojem srcu za vedno. Rabila sem skoraj en teden, da se aklimatiziram, in lahko rečem, da se že dogajajo premiki, o katerih ti bom poročala. Moram ugotoviti, da je vzdušje na delavnici bilo fantastično, za kar si ti strokovno poskrbel. Tudi vsi prisotni so dali vse od sebe po svojih najboljših močeh. Zelo sem hvaležna, da sem imela to možnost, da podelim svoje tenkočutne trenutke in boleče dogodke iz svoje preteklosti.
Duhovna rast mi je bila odkar pomnim zelo zelo pomembna in na probleme sem poskušala kljub emotivnosti pogledati tudi z duhovnega zornega kota. Zato vse občutke po delavnici doživljam kot darilo za moj današnji rojstni dan. Hvaležna sem za občutek blaženosti in osvobajanja, kot da bi mi moja duša podarila ljubezen - tako sem dojela tudi v prečudoviti misli Hermana Hessea.
Želim vse vse dobro!
Tatjana
Naša tokratna postavitev se me je dotaknila zelo drugače od moje prve. Kot bi se na zanimivo vižo bolj zrelo vključila v celoten proces in ne glede na to, da sem se vsa prepustila energijam, da so stekle skozme in "opravile svoje", sem se hkrati vendarle počutila, ko da opazujem potekanje nekoliko odmaknjeno. V pravi plus je bilo dejstvo, da mestoma sploh nisem vedela (slišala Boštjana), koga sploh kdo predstavlja in sem se lahko tako veliko manj mentalno obremenjena prepuščala toku dogodkov. Občutki in čustva oseb, ki sem jih predstavljala tokrat, so bili ves čas naravnost fenomenalno realni, oprijemljivi.
Prišel je tudi čas moje druge postavitve. Težka situacija izpred veliko let, ki je vse doslej z vso težo močno pritiskala name - in spet sem lahko opazovala sebe ter vse tedaj vpletene, s kolikšno muko in voljo, ki kot da je prihajala od nekje "zunaj", jim je končno uspelo zlomiti upor v njih samih ter končno spet stopiti skupaj, se objeti in si hkrati tudi oprostiti. Na trenutke me je obšla misel, kako usoda oziroma tisti nekdo, ki je bil ves čas prisoten in bil na nek način soodgovoren za vse, kar se je bilo dogajalo, vodi moje tokratne predstavnike na vrvicah, ko da so marionete. Neverjeten, enkraten, hipen uvid!
Tokrat si je ljubezen nadela bolj trd, mestoma neizprosen, pa vseeno naklonjen, pravičen in dobrohoten obraz. Kar ne morem še pozabiti svojega neznanskega olajšanja po koncu postavitve.
Takoj naslednji dan, bil je ponedeljek, pa sem nenadoma začutila, kako spet "pada" name in me vso prežema nekdanja težka, mučna energija. Ure in ure je nato trajal ta moj občutek popolne nemoči. Saj ne bom nikoli več zmogla preko vsega, sem si umišljala. Naravnost zgrozila sem se v mislih, da sem si vse potisnjeno v pozabo spet priklicala nazaj. Kajti šlo ni samo za spomine (spet sem se morala spomniti vsega doživetega), ampak predvsem za ves nekdanji pritisk in težo dogodkov.
Pa vendarle . nekaj kasneje se mi je zazdelo, kot bi "nekdo" spred mene fizično dvignil zelo težko zaveso - in svinčena energija, ki me je vse dotlej obdajala, je še enkrat popustila. Zrak, ko da bi se "očistil" in spet sem lahko mirno zadihala.
In zato spet zaupam! Vendarle mi je uspelo storiti nekaj konkretno dobrega ne le zase, ampak predvsem za vse vpletene v eno od zgodb mojega življenja. Upam in zaupam, da v prvi vrsti za tiste, ki so za mano prevzeli vsa davna, nemajhna bremena preteklosti.
Kako prav ima sufijski poet Hafis, ko zapiše: in ljubezen pravi: "jaz bom, jaz bom poskrbela zate," ... Vsemu, kar je blizu.
Hvaležna sem tej vseprisotni in vseobsegajoči ljubezni, hvaležna prijateljicam sopostavljalkam in hvaležna sem našemu voditelju, da nas je spoznal s tem čudovitim načinom zdravljenja najglobljih, najbolj skritih in najbolj pristnih človekovih emocij!
Carmela
Rada bi se zahvalila, ker so me naše delavnice Postavitve družine spremenile. Res je, da se je vse skupaj začelo odvijati zelo počasi, tako da sem najprej mislila, da se mene to ni dotaknilo, pozneje pa . Upam, da mi bo uspelo napisati, kaj vse se mi je zgodilo in občutek imam, da se mi še kar naprej dogaja.
Že od 15. leta ne živim več v mojem rojstnem kraju in tja se vračam samo še na obisk k mami. Vedno sem šla k njej z velikim odporom. Ob vsakem obisku so znova na dan privreli dogodki iz otroštva (očetovo pijančevanje, vpitje, pretepi, grožnje,sram pred sosedi, mamino vpitje in njeni udarci .). Zdi se mi, da je tudi mami čutila ta moj strah, napetost, odpor, ki so vladali v meni, zato se je po eni strani veselila obiska moje družine, po drugi strani pa je komaj čakala, da smo šli nazaj domov.
In kaj se je zgodilo letos poleti? Sprememba v meni je več kot očitna. Želim si domov, želim si k mami. In občutek, ko se peljem proti mojemu rojstnemu kraju, je popolnoma drugačen. Nič več nisem napeta, kar naenkrat lahko vidim vse lepote tega kraja, narave, ne bojim se več srečati domačinov (vedno sem se počutila, da me ljudje obsojajo zaradi očetovega pijančevanja). Pri mami večkrat obujem superge in tečem od vasi do vasi in obujam spomine na kotičke, kjer sem kot otrok nabirala rože, zdravilna zelišča, jokala, prosila Boga, da bi se stvari doma uredile na bolje . Ja, sedaj mi je lažje, saj vem, da se mi je vse to moralo zgoditi, da lahko sedaj uživam v tem, kar trenutno doživljam. Dolgo sem čakala na to.
Še ena stvar, ki se mi je zgodila 9.11.2009. Bila sem na dopustu in zjutraj sem začutila nek tih notranji klic, da moram k mami. Prej tega nisem čutila tako, saj sem se je še vedno kljub mojim letom bala. Kupila sem ji ciklamo, saj vem, da ji je všeč, sveče za očetov grob in se odpravila tja proti >staremu< domu. Jutranjo meglo, ki je vladala po nižini, je že po dvajsetih prevoženih kilometrih zamenjalo višinsko sonce in narava se je pokazala v vsej lepoti. Obarvana drevesa, nežna instrumentalna glasba v avtomobilu, nenavaden mir v moji notranjosti .
Mami sem presenetila sredi jutranjega pospravljanja in .ja, bila me je vesela. Predlagala sem ji, da se skupaj odpeljeva na očetov grob (je v sosednji 10 kilometrov oddaljeni vasi) in mu prižgeva svečko. Prvič sem resnično začutila, da je oče, ki ga že davno ni več (umrl je leta 1972) in do katerega gojim še ogromno zamer, tudi del mene, moje primarne družine, pa ne glede na to, kakšen je bil.
Sonce je prijetno grelo skozi šipo avtomobila in pozneje tudi grob, kjer počiva moj oče, njegovi starši ter še dva strica. Takrat sem se spomnila nate, Boštjan, in tega, kar si mi rekel na postavitvi moje družine, da je tudi očetovo sorodstvo del mene, pa čeprav mi je mami preprečevala stik z njimi. V mojem srcu se je porodila odločitev, da grem obiskat rojstni kraj mojega očeta, kjer je preživel mladost s svojimi starši, z brati in s sestrami. Idejo sem prav potiho zaupala mami in jo prosila, če gre z menoj. Nekaj časa me je nemo opazovala, potem pa je prikimala.
Tam sem bila nazadnje, ko je oče ležal v krsti in sem bila stara 16 let. Malce sem se bala, če ne bom našla hiše, a ni bilo težav. Na vasi se čas počasneje premika kot v mestu in tudi kraji, ki niso preveč razviti, niso posebno zanimivi za novodobne bogataše, tako da so bile podobe hiš še skoraj enake kot tiste v mojem spominu. Staro hišo, obnovljeno z novo fasadno barvo, sem opazovala od daleč in bila ponosna nase, da sem zmogla ta korak. Bliže nisem upala, saj v njej menda prebiva moj stric, ki ima psihične težave. Kdo ve, kako bi me sprejel, ker me ne pozna. Ne vem, če sploh ve, da obstajam. Mogoče bo pa to moj naslednji korak k rušenju spon, ki me še tiščijo, kdo ve?
Ko sva se z mami vračali nazaj proti domu, je bila tudi ona zelo pomirjena. Zahvalila se mi je, ker sva naredili ta izlet in za čuda, povedala mi je kar nekaj lepih stvari o mojem očetu, ki jih prej nisem bila deležna iz njenih ust. Kdo ve zakaj je bil moj oče alkoholik, kaj vse je nosil s seboj, kaj se mu je dogajalo v življenju?
Hvala ti, Boštjan, ker sem s tvojo pomočjo in pomočjo vseh udeležencev delavnic dobila še en nov pogled na moje dogajanje v otroštvu.
Prijazen pozdrav,
Nada
Iskrena hvala za razumevanje, nežnost, podporo in potrpežljivost. Bila je čudovita izkušnja in pomembno spoznanje. Sedaj nadaljujem z ljubeznijo in sprejemanjem ...
Tanja B.
Zadnja postavitev družine mi je prinesla predvsem notranji mir in prepoznanja, do kje je moja odgovornost in moje delo v posameznem odnosu in kaj je naloga drugih udeležencev. Do sedaj sem mislila, da moram delat in reševat zadeve do onemoglosti, ker drugače nisem mogla zaradi neke ujetosti oz. blokade.
Štefka
Od naše delavnice v začetku julija se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Teden dni po delavnici, v nedeljo 12. 7., je po dolgem trpljenju umrla moja mama. V sanjah se mi je pokazala lepa in srečna, z njo je vse v redu.
Začela sem slikati. Obrazi na slikah kažejo čustva ljubezni. Tudi Usoda se nariše. Pišem pesmi.
Hvala, vem da še pridem.
Darja
Postavitev družine je bila res ob pravem času zame, dala mi je ogromno in še več. Še kar nekaj tednov sem bila v naših energijah - zdravilnih, ljubečih, iskrenih, energijah moči, upanja, hotenja. Toliko so mi dajale, da bi kar težko opisala, preprosto je potrebno doživeti. Bilo smo čudovita skupina, zaokrožena celota, v kateri sem se počutila zelo varno, sprejeto, ljubljeno. Vsi skupaj smo si zelo veliko podarili med seboj - na čustvenem področju, s pogledi, z dotiki, objemi. Še enkrat posebna zahvala našemu voditelju in učitelju. Boštjan, iskrena hvala, da si nas tako uspešno popeljal skozi delavnico in se nam tako predal s svojo strokovnostjo in človeško toplino ter "pazil" na nas.
Moja postavitev mi je zelo veliko pomagala, ne samo pri odnosu z materjo, ampak tudi v odnosu z očetom, da mu končno dovolim oditi in da si ne očitam več, da zadnji dan nisem bila ob njem. Veliko breme je bilo to za mene do sedaj, zato še enkrat hvala. V odnosu z materjo se mi zdi, da je sedaj večja harmonija, da jo skušam sprejemati takšno, kakršna je. Da mi daje toliko, kolikor je sama prepričana, da zna, zmore, hoče in to tudi tako sprejemam in jemljem (nič več se ne oziram nazaj v večna vprašanja, zakaj nisem imela več ljubezni, več pozornosti, potrditev in ostalega). Tudi sedaj ob moji gradnji se veseli skupaj z menoj, niti je ni več toliko strah in tudi glede hrupa se mi zdi, daje veliko strpnejša, kot je bila v preteklosti.
Mi je pa delavnica dala tudi izredno veliko moči, da sem postala močnejša tudi pri samopodobi, da verjamem vase, da kljub temu, da se s tem gradbenim projektom ukvarjam sama, da se zavedam, da to zmorem (v družbi radi rečejo: ja, kaj bo sama ženska!), da mi bo uspelo. Zdi se mi, da so vsi problemi, ki mi v zvezi s tem prihajajo naproti, rešljivi oz. da še bodo. Drugače in lažje sprejemam stvari, ki sem jih do sedaj težko ali pa jih sploh nisem.
Tatjana
Z veseljem bom podelila svoje izkušnje in občutke z željo, da bi čim več ljudi zbralo pogum in se odločilo z metodo postavitve družine izboljšati kvaliteto svojega življenja.
Metoda postavitve družine je resnično čudežna. Čudežna je energija, ki sem jo občutila v vseh družinah, v katerikoli vlogi družinskih članov - enkrat zelo močna, drugič malo manj. Čudežno je, da se negativna energija, napetosti, zadržki počasi razblinjajo in ko izrazimo spoštovanje do prednikov in po tem, ko solze izlijejo bolečino, se porodi ljubezen, veselje, sreča, radost ... Prav vsak udeleženec ima priložnost podoživeti svojo preteklost, spoznati, kako pomembno je s spoštovanjem sprejeti usodo naših prednikov in da je tako, kot je bilo, edino pravilno.
Čudežno pa je tudi to, da se proces, premiki nadaljujejo v vsakdanjem življenju. Meni se še ni nikoli zgodilo, da bi me oba moja otroka pričakala na parkirišču, ko sem se vrnila z vikend delavnice. Hči je dobesedno pila ljubezen iz mene celo popoldne. Med drugim sva se šli vislice (hči je stara 8 let) in morala sem ugibati
L _ _ _ _ _ _ N .... neverjetno ... LJUBEZEN.
Zvečer, ko sem umirjena legla v posteljo, sem začutila, da dejansko pripadam k možu, k njemu in nikamor drugam (še dva meseca nazaj sem razmišljala o ločitvi). Zanimivo je bilo tudi ponoči. Imela sem zelo lepe sanje, saj se je pretakala ljubezen preko družinskega drevesa moje mame ... čudovit občutek. Zdaj vem, da je bila moja hči žejna ljubezni - dobila jo je v kozarcih, potrebuje pa vrče. Zjutraj sem vsa zadovoljna prižgala radio in prva pesem, ki sem jo zaslišala, je bila Dan ljubezni skupine Pepel in kri.
Občutek imam, da je ljubezen dejansko vstopila v moje življenje oz. sem se začela zavedati, da je okrog mene polno ljubezni. Po dolgem času sem spet srečna, umirjena ... Lahko rečem, da je življenje lepo.
Resnično sem hvaležna, da mi je bilo dano udeležiti se delavnice Postavitev družine. Boštjan, hvala.
M.
Ko sem postavljala svojo primarno družino, se mi je pokazalo razmerje med družinskimi člani, ki ga sama nisem tako čutila in me je zelo presenetilo. Je bilo dragoceno darilo, na podlagi katerega bom mogoče lažje predelala jezo in zamero.
V drugem delu sem bila izbrana, da sem sodelovala v postavitvi in spet se je sam postopek pokazal kot čudežen. Kot udeleženki mi je dal izkušnjo, kaj pomeni, če si v življenju psihično usmerjen drugam, čeprav to niti ne dojameš in drugi tega sploh ne vidijo. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da so občutili.
Postavitev je ogledalo za vsakega, ki hoče videti, pa če postavljaš svojo družino, gledaš ali sodeluješ. Meni so ta spoznanja zelo dragocena, saj so podlaga za vse življenje za naprej. Z delavnico dobiš globlji vpogled v kritične situacije. Je dragoceno darilo in pomoč, da lahko spremeniš svoje mišljenje, čustvovanje in mogoče tudi delovanje.
J.K.
Na moje vprašanje, zakaj bolezen rak v treh generacijah žensk v moji prvi družini, sem pri postavitvi dobila naslednje zaznave. V vlogi opazovalke intenzivno doživljam družino, umrle v taborišču. Okrog glave tišči siv obroč, grlo je stisnjeno, v želodcu krči, občasno pritečejo solze, zadaj pri srčni čakri topa bolečina oz. zgoščenost. Občutki strahu, jeze, žalosti ... Ko stopim sama v svojo vlogo, pri sprejemanju in priklonu usodi fizično ne občutim skoraj nič. Ko pa se me tri (hčerka, mama in stara mama) objamemo, pa - kot da padeta odgovornost in teža stran. Čutim, da tečejo ljubezen, mir in harmoničnost. Zdi se, da mi je ta izkušnja dala odgovor na vprašanje in sem dobila novo spoznanje. Počutim se močnejšo. Najlepša hvala!
V.M.
Prvič sem bila na postavitvi družine. Moja prvobitna radovednost se je spreminjala v presenečenja in spoznavanje novega. Nejevernost se je umikala sprejemanju. Velik vtis je name naredila prijateljica, kako je nevede igrala vlogo mene same. Zdelo se mi je, da je vdrla in razgalila pravo globino moje osebnosti, ki sem jo vedno skrbno prikrivala z raznimi vlogami v dosedanjem življenju. Poudarila je radostni in srečni del mojega bivanja. Mrki in grozotni del, ki sem ga sama vedno v sebi poudarjala, gojila in ne pozabljala, pa sploh ni prikazala in občutila . S tem me je opozorila, naj vendar že prevrednotim težo tega temnega dela in izstopim v sedanjo radost doživljanja modrosti in ljubezni. Od vsega pa so mi najbolj ostali v spominu in se vrezali v občutenja - objemi udeležencev. Toliko se jih je zgodilo! Fizično zelo podobni so nosili neskončno globoka in neštevilna sporočila ...
J.K.Š.
Mir se prične v duši.
Bert Hellinger
POSTAVITEV DRUŽINE
Čudežna metoda Berta Hellingerja, ki odpira naša srca. Pot pomiritve, sprave in ljubezni do članov naše lastne družine.
Postavitev družine, to čudodelno fenomenološko metodo, je razvil danes 84 letni misijonar, psihoanalitik in filozof, Nemec Bert Hellinger. Njegov sistem postavljanja družinskih članov v polju duha je navdihnil številne terapevte po vsem svetu in prišla je tudi v Slovenijo. Tako jo v obliki eno- ali večdnevnih delavnic danes lahko preskusimo tudi mi.
Družinska duša nam je - skupini sošolk in pogumnega sošolca - namenila možnost in priložnost, da se te, ne samo ene najlepših, temveč tudi najbolj učinkovitih delavnic udeležimo letos pomladi v Kranjski gori tudi mi.
Kranjska gora, 17., 18. in 19. april
Petek
Začne se z radovednostjo, pa tudi s tesnobo in strahom. Kako neki vse skupaj poteka? Kaj bom odkrila, kam me vodi tokratno raziskovanje? Ali se bom sploh sposobna soočiti z vsem, kar leta in leta nosim na svojih "ramenih"? Z vsem tistim, kar na nek način ves čas upravlja z menoj in mojim življenjem? Bom končno le lahko premagala ... samo sebe?
Za nami so dvomesečne blage priprave. Pobližje spoznavanje med seboj, meditacije in tudi že prve male postavitve. Tudi naš prvi skupni večer v hotelu v Kranjski gori je namenjen temu. Ko pa si tokrat voščimo lahko noč in se razidemo po sobah, spanca kljub utrujenosti kar noče in noče biti.
Sobota
Zbudim se v hladno sivo jutro. Kmalu - kako simbolično - se megla prične dvigovati in sonce nenadoma obžari vrhove čudovitih vršacev za hotelskimi okni.
Zdaj gre zares. Na vrsti je prva, najpogumnejša med nami. Sedemo v krog, se v duhu povežemo med seboj in z Dušo in ... "Danes želim postaviti ..."
Ta dan ji sledijo še tri sošolke. Jaz sama sem prvič v "pasivni" vlogi opazovalke, naslednjič pa že vstopim kot izbrana predstavnica v krog meni dotlej neznane družine in njenih energij. Kmalu začno vame, kot po čudežu, pritekati zelo intenzivni občutki in hkrati me blaga, a zelo odločna sila iz "ozadja" vodi in prestavlja po prostoru kot marioneto, od enega do drugega, do tretjega družinskega člana ... Vmes jočemo, trpimo, sovražimo, upamo, hrepenimo ... Da bi se na koncu pred Usodo in Ljubeznijo te iste družine zopet našli v skupnem objemu. Enako se zgodi v naslednji postavitvi. In še naslednji. Bolj, ko se posamezna postavitev bliža koncu, intenzivnejša so čustva tistih, ki v njej "nastopajo". Bolj, ko se konec povezuje s koncem, bolj je čutiti neko posebno napetost, kot bi Usoda sama napela svoje posebne strune. Nato se - resnični dar Univerzuma - v trenutku pojavi globok uvid in prepoznanje. Katarza, ki na koncu združi v ljubeč objem ključne osebe posamezne družine, je naravnost mogočna. Ena sama ljubezen ...
In nenadoma je vse, tako kot je, tudi najbolj prav. Za vse prisotne: tiste, ki še kar stojijo znotraj kroga, in tudi vse tiste, ki so sede v zunanjem krogu dogajanje samo molče opazovali.
Nedelja
To jutro sledim lastnemu močnemu notranjemu impulzu in prosim, naj bom tokrat v vlogi postavljavke. Boštjan mi prijazno razloži še zadnje podrobnosti in že me mirno, suvereno in predvsem z globokim razumevanjem in naklonjenostjo kot opazovalko popelje daleč nazaj v moj osebni, intimni krog, v auro moje rodbine. Tako se korak za korakom, s pomočjo meni najbolj pomembnih članov moje primarne družine bližava doslej v skrivnost zavitemu bistvu, ki je tako dolgo čakalo, da bo končno spregovorilo na glas. Moji izvorni bolečini. Opazujem svojo mamo, očeta, staro mamo in starega očeta ter njegovo prvo ženo. Opazujem tudi sebe sred tega kroga doslej neprebojno prepletenih družinskih vezi in občutij. Da bi nato, kot po čudežu, skozi lastna čustva in občutja ostalih sodelujočih prispela natanko tja, kjer se je nekoč zapletlo. In se nato prek kar dveh generacij še bolj zapletalo vse do mene same. Nenadoma se kristalno jasno pokaže slika usodnega karmičnega vozla. Takrat smem v polje duha svoje družine tudi fizično vstopiti jaz sama, da bi se soočila z Usodo svojih prednikov in se ji končno lahko priklonila ...
Tako popolnega miru, kot ga začutim, ko je z Boštjanovo in pomočjo sošolk, ki so tokrat predstavljale mamino vejo na mojem družinskem deblu, pri koncu to dolgo popotovanje nazaj "tja, kjer ni časa", nisem doživela še nikoli v vseh (ne tako malo) letih mojega življenja. Nenadoma sem pomirjena z vsem, kar se je nekoč davno moralo zgoditi. Pomirjena sem z mojima staršema, posebej z mojo mamo. In spravljena tudi s seboj in večno "neozdravljivo" bolečino v meni.
Zdaj končno vem, o čem je govoril Boštjan med svojimi predavanji. O veličastnem spoznanju, kako pomembno se je znati spoštljivo prikloniti Usodi naših prednikov in s tem svoji lastni Usodi.
Ko sem se ta dan proti popoldnevu vrnila v Ljubljano ... mi je doma moja najmlajša prišla naproti v pozdrav. Bilo mi je, kot bi jo pravzaprav zares videla prvič: v novi, drugačni, svetlejši luči ... In se, tudi prvič, z iskreno dobrohotnostjo ter razumevanjem lahko zazrla v njene oči. Videla sem, kako njen pogled odseva mojega. Kako se je v njem prebudilo globoko razumevanje, toplina in popoln mir mojega srca. Kako se je v njenih očkah prvič po vsem dolgem času odzrcalilo moje lastno prepoznanje. In ko da se je nenadoma zrušila dotlej neznana, nepremagljiva bariera, ki je bila stala med nama.
Nato sva se toplo in srčno objeli. Kot še nikoli, nikoli doslej ...
Ljubjana, 10. in 11. maj:
Nedelja
Čudeži SO!
Tale tu je čisto moj! In je hkrati samo eden izmed neštetih, vseh malih in velikih. Ti potrjujejo, kako pomembna je in kaj nam tudi v "praksi" prinaša metoda postavitve družine.
Včeraj proti večeru se mi je najprej zazdelo, da se je Sai Baba s fotografije, ki jo skrbno hranim doma - pripotovala je namreč z menoj vso dolgo pot z Babovega rojstnega kraja v Indiji - nenadoma navihano nasmehnil. Domišljija? Kljub pomislekom v razumu, se občutek, da ima ta moj nenadni "privid" vendarle nek smisel, kar ni hotel umakniti.
Danes sem se odločila, da spet malo pobrskam po spletu in odprla sem tudi svojo stran na facebooku, preko katere komuniciram predvsem z mojima otrokoma v tujini.
In me je skoraj kap.
(Za tiste, ki facebooka - še ne - uporabljate: prek te strani se ljudje širom po svetu povezujejo predvsem tako, da si po elektronski pošti pošiljajo vabila za prijateljstvo. Tako prošnjo v elektronski obliki potem lahko sprejmemo ali pa tudi zavrnemo. In smo tako z nekaj kliki že lahko "na zvezi" s katerimkoli prijateljem, sošolcem, znancem ...)
A tokrat me je za prijateljstvo zaprosila - moja mama!!!
Ker je mama stara že 80 let, sem sprva pomislila, da gre vsekakor za napako ali podobnost v imenu, a je to tako malo verjetno, da se mi je kar zavrtelo v glavi. Radovedno sem nadaljevala s potrebnim klikanjem z miško in glej, res se je odprla mamina facebookova stran! Na njej je bila že tudi fotografija: mama iz časa, ko me je rodila. Bila je to natanko tista fotografija, ki sem jo zaman iskala doma, da jo prinesem na delavnico postavitve družine v Kranjsko goro!
Na mamini strani na spletu je pisalo tudi, da je že sklenila prijateljstvo še z eno osebo, ki je znana nama obema - z mojo hčerko, ki živi v tujini. Svojo vnukinjo!
Ponedeljek
Danes dopoldan pa me je mama celo poklicala. Sama! Po skypu sva nato dolgo, dolgo klepetali. Bil je to sproščen, radosten, prijeten pogovor, kot bi se po dolgem, dolgem času spet slišali dobri stari znanki. Na vsa moja vprašanja je odgovarjala odkrito, brez še kako dobro znane ostrine in cinizma, ki sta me večno spravljala iz tira. Prijazno se je pozanimala za otroke, moža in moje osebno počutje. Enako prijazno se je kasneje poslovila in obljubili sva si, da se jutri spet slišiva.
Tudi v trenutku, ko to pišem, še kar ne morem verjeti ...
Postavitev družine mi je podarila nov, jasen uvid in globlje razumevanje karme, tega vse vključujočega zakona vzroka in posledice. Uvid o tem, zakaj moramo prehoditi vso dolgo pot setev in žetev, da bi lahko dospeli do tiste Ljubezni, ki kot velik Sončni angel bdi nad nami in krmili ozadja naših življenj. In zakaj kljub vsemu, česar še ne moremo razumeti, fenomen deluje in prinaša veliko spremembo v naše življenje. Tukaj in zdaj, oprijemljivo, izkustveno dokazljivo.
Še enkrat hvala vsem, ki ste mi pri tem pomagali! Brez vaše tople in iskrene podpore svojega čudeža morda nikoli ne bi bila doživela.
Carmela
Izkušnje na postavitvah so zame nekaj posebnega, še zlasti, ker sem prvič v res ISKRENEM stiku s svojim ranljivim delom sebe in mi ni potrebno vzdrževati priganjalca (vzorca) "bodi močan" (ang. driver "be strong"). Ob tem spoznavam, da svojega ranljivega, prestrašenega notranjega otroka v bistvu ne sprejemam z odprtim srcem. Težko mi je, saj se tako ruši moja dosedanja predstava, ki sem jo imela o sebi in je seveda v popolnem nasprotju s sedaj vidno.
Spoznavam, da žalostna deklica potrebuje predvsem mojo sprejetost in naklonjenost in ne kritike, zato se trudim, da je ne bi preveč odvračala. Ozaveščam si tudi, da je ta del bolečine izraz le enega delčka mene in kot taka ne predstavlja moje celote. Sem veliko več, pa čeprav me v trenutkih bolečina popolnoma prevzame.
Na skupini postopoma sprejemam pravico, da tudi če bom izkazala svojo bolečino, sem vredna ljubezni drugih in da se mi ob tem ne more zgoditi nič slabega. V svoji bolečini želim prepoznati pot k višji osebni in duhovni rasti in ne sram, pred katerim moram ubežati.
Hvala za vse spodbude in varen prostor, kjer drugim in sebi odpiramo nove poti k svobodi in največjemu zdravilcu naših src: LJUBEZNI.
Polona
Kratko sporočilo tebi - moja BOLEČINA!
Tebi bolečina, ki moje srce tako zasužnjiš, da še dolgo, dolgo me boli.
Vem, da si del mene, a te v sebi sprejemati mi je težko.
Želim, da si bolj prijazna, saj ko prideš, ne vem, kako naprej ...
Kljub temu verjamem, da s spravo in ljubeznijo zmorem hoditi trdnejša kot prej.
LJUBEZEN je tista, ki je večna, ki zdravi in ti je v svojem bistvu rabiš še in še ...
Zato ti jo podarjam - veliko, tako na papirju, tako preprosto, a hkrati zares.
Da boš razumela, da z vsakim dnem postajam bolj in bolj svobodna -
od VSEH - tudi od TEBE!
Z ljubeznijo, Polona
Zelo sem vesela in hvaležna, da sem lahko postavila svojo družino. Resnično se je življenje v naši družini spremenilo. Hčerka se je že naslednji dan preselila domov. Pogovori v družini potekajo v ozračju razumevanja in medsebojne pomoči.
Po delavnici sem prepoznala tudi mojo povezanost s primarno družino.V letošnjem letu sem zbolela in bolezni nisem mogla odpraviti tako kot ponavadi. Kasneje sem ugotovila, da so vsi moji sorodniki bolani in da imam srečo, ker nisem bila bolna že v mladosti.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali.
Š. J.
Hvala za sobotno delavnico. Občutila sem jo kot nekaj najbolj posebnega in prepričljivega od vsega, s čimer sem se srečala do sedaj na svoji poti duhovnega razvoja oz. ozaveščanja. Če malo strnem svoje poglede na različne učne pristope, je po mojem mnenju to orodje, ki nam izdatno pomaga do tako zaželenega "tukaj in zdaj". Čutim, da je komplementarno orodje EFT.
V mali postavitvi sem bila zelo začudena, kako "izgledajo" odnosi v moji družini. Prvi trenutek sem celo doživljala, kot da je ravno obratno. A kasneje so po korakih "prihajala" nova sporočila, ki so se kar preprosto vgnezdila vame. Gotovo še niso prišla vsa sporočila. Začela sem se tudi zavedati, da je bila postavitev odraz aktualne situacije.
Danica
Boštjan, hvala še enkrat za čudovito izkušnjo. Mi že pomaga videti ljudi bolj jasno, zdaj ko približno vem, kaj je "zadaj". Nekatere stvari so se mi potrdile, druge na novo odkrile, tretjih še ne razumem. Ampak verjamem, da bom čez čas razumela sporočila, ki so mi jih posredovali moji sorodniki in sorodnice v postavitvi. Gre za izkušnjo, na katero je dobro biti pripravljen, ker te šokira, če greš kar brez premisleka vanjo. Priporočam vsem, ki si želijo boljših medosebnih odnosov in vsem, ki so pripravljeni biti tisti, ki stvari "premikajo" v družini, saj imajo posledično tudi samo ogromno od tega.
Ajda
Po zaključku delavnice sem šla še malo v bazen in na ležalnik gledat oblake. Po koncu namakanja sem poklicala svojo mamo in šla k staršema na večerjo. Pridružila se je še sestra in zaklepetali smo se do 21.ure. Bilo je zelo lepo, "na easy", drugače. Bili smo res družina. Doma je bilo mirno in prijetno. Še danes sem "zadeta" od lepih občutkov.
Mateja
Vpliv postavitve družine je resnično izredno močan. Včeraj sva si s starejšo hčero Metko privoščili večerjo in si vzeli čas za pogovor, v katerem so bile vzete različne teme, med drugim tudi življenje mojega očeta.
Razmišljanje, ki se mi je porajalo danes zjutraj, pa je, da je vpliv postavitve družine in razrešitev vozlov zelo dolgoročen za vso družino, živečo v materialnem svetu in v svetu duš. Vpogled v samo delček življenja mojega očeta me je odprl za razmišljanje in za razumevanje načina vzgoje, ki sem jo prejela in bila deležna s strani staršev.
Še danes odzvanjajo v meni besede z delavnice, da so se preživeli interniranci iz taborišč počutili krive, da so preživeli in niso uspeli pomagati še večjemu številu sotrpinov. Po drugi strani pa so ti preživeli v nebo vpijoč glas in dokaz, da so koncentracijska taborišča obstajala ter da so se v njih vsak trenutek dogajale grozote, ki jih v svojem nadaljevanju življenja niso mogli niti ubesediti.
Danes razumem, da je vzrok očetove bolezni v taborišču, ki se je v nadaljevanju razvila v invalidnost, v pokori, ki si jo je nadel zato, ker je še živel. Razumem tudi, da je nadaljevanje življenja zanj pomenilo strahovit napor.
V naši družini se je sedaj naselilo še več miru in preliva se tok Ljubezni,ki ga je možno občutiti v vsakem trenutku.
Zahvaljujem se za dano priložnost in možnost doživeti ter dobiti širši uvid. Se vidimo na prihodnjih delavnicah postavitve družine!
Petra
Z delavnice sem se vrnila z mnogo mešanimi občutki - od silne žalosti do vzhičenja. Dobro, da sem si za danes vzela dopust, ker ne bi mogla delati. Dan sem začela zelo obtežena in solze so bile neprestano v očeh. Cel dan se "pobiram". Težko strnem misli v konkretno uporabno, vem samo, da prejeto znanje moram uporabiti v tekočem življenju in se pripraviti na velike postavitve, ki sem jih dolžna opraviti za dobro naše družinske usode. Lepa hvala za enkratno izkušnjo!
Sonja
Še par dni po delavnici sem čutila poseben notranji mir.
Ko sem se drugi dan po delavnici zbudila, sem prižgala računalnik in pred očmi zagledala oglas, ki je še isti dan mojemu očetu rešil stanovanjski problem (o tem se sicer na delavnici nismo pogovarjali, ampak to je bilo eno od mojih bremen). Vse se je odvijalo z bliskovito naglico, brez težav, brez komplikacij, lahkotno in danes ima moj oče že ključe novega stanovanja. Vse, kar se je dogajalo, je resnično izgledalo, kot da imamo vsi neko podporo.
In ko sem tako razmišljala, uff, hvala bogu, vsaj nekaj se je uredilo, sem sama sebi rekla, da se moram v tem tednu, mesecu, spravit še z mojo mamo, s katero nisva govorili že par mesecev (to je bilo drugo breme). Samo nisem vedela, kako naj to izvedem. V tistem me je poklical brat in rekel: "Veš kaj, zdaj je pa že čas, da z mamo začneta komunicirati. Pridi na vrt k mami." Seveda sem šla ... Srečanja me je bilo sicer strah, ampak je izpadlo čudežno >normalno<, kot da se ni nič zgodilo. Mama je bila čisto "normalna".
Čutim globoko spoštovanje do tega, kar delaš, Boštjan, in do vseh, ki ste nesebično sodelovali v postavitvah. Mislim, da je to nekaj čudovitega. Z zavedanjem, da me čaka še veliko dela, upam, da se še srečamo in da si bomo še kdaj lahko pomagali.
Janja
